zgodba
Deklica Sili živi s slepo babico na ulicah Dakarja. Medtem ko vsi dečki okoli nje prodajajo časopise, se mora Sili preživljati s prosjačenjem. Čeprav lahko hodi le s pomočjo svojih živo rdečih bergel, je odločena, da si poišče delo. Postala bo ulična prodajalka časopisov in svoj svet spremenila na bolje. Ker, kar zmorejo fantje, zmorejo tudi dekleta!
Drugi del nikoli dokončane trilogije Zgodbe malih ljudi senegalskega mojstra in filmskega poeta Djibrila Diopa Mambétyja se s trpko realnostjo sodobne urbane Afrike spoprime z globoko človečnostjo in neustrašno komiko. Mala prodajalka sonca, posneta z naturščiki in prežeta z glasbenimi ritmi Wasisa Diopa, je žlahtna oda pogumu in trdoživosti otrok s ceste.
Ob ogledu filma na šolski projekciji 17. 4. ob 10:00 se bomo pogovarjali s pisateljico in prevajalko Gabrielo Babnik Outtara.
iz prve roke
“Film je čarovnija v službi sanj.”
– Djibril Diop Mambéty
“Zanimajo me ljudje z obrobja družbe, saj verjamem, da ti za evolucijo skupnosti naredijo daleč več kot konformisti. Marginalizirani ljudje privedejo skupnost v stik s širšim svetim. /…/ Ne želim biti za vselej pesimističen. Zato sem izbrskal zgodbe o ljudeh, posameznikih, ki so zmožni prekositi denar. Pomislite na Frank. Junaku tega filma se skoraj zmeša zaradi loterijske srečke, toda uspe obdržati glavo, ker zna sanjati. V Mali prodajalki sonca si junakinja ne želi nič drugega kot prodajati časopise, toda denar spodkoplje njene načrte. Pojavi se bogataš in časopis, ki bi moral stati 5 frankov, kupi za 500. S tem ustvari težavo, toda deklica jo premaga, ker sanja o boljši prihodnosti.”
– Djibril Diop Mambéty, Transition
zanimivosti
Mala prodajalka sonca je drugi del nedokončane trilogije Zgodbe malih ljudi (Histoires de petites gens). Ta naj bi vsebovala tri srednjemetražne filme, ki jih je Djibril Diop Mambéty kanil posneti v letih 1994 do 1966: Le franc, La petite vendeuse de soleil in L’apprenti voleur. Dokončati je uspel le prvi del filma Frank in prvo montažno verzijo Male prodajalke sonca, ki jo je leto po Mambétyjevi prezgodnji smrti (1998) dokončala producentka Silvia Voser.
kritike
” /…/ Mala prodajalka sonca prekipeva od življenja, se dotakne gledalca z radodarno ljubeznijo, izkaže ljubečo naklonjenost slepim, paraplegikom in tako ali drugače hendikepiranim ljudem. Še alkoholike in pokvarjene policaje upodablja s sočutjem. V zadnji ustvarjalni gesti svojega življenja Mambéty znova potrdi dominantne poteze senegalskega filma 90. let in preplete prevladujoči tematiki svojih filmov: usodo mestnih otrok, ki živijo na ulici, in pomen glasbenih doživetij vseh vrst.”
– Sada Niang, African Studies Review
“Mambéty opiše svoj poslednji film kot ‘himno pogumu otrok s ceste’, a je kot vsa njegova dela tudi to oda Senegalu, postkolonialni Afriki in iznajdljivim vizionarjem, kakršna je smela junakinja filma. Neustrašna deklica Sili Laam, ki je ne ustavita ne revščina ne invalidnost, zapusti slepo babico, da bi obema preskrbela boljše življenje. Kot edino dekle med prodajalci časopisov se mora na tej poti nenehno spopadati z ovirami, na katere se odzove preprosto tako, da se postavi zase in za druge, ki potrebujejo pomoč. Pogum in trdoživost male Sili, ki se boja za enakost in pravičnost loti brez fanfar, nonšalantno, sta prikazana z mešanico veselja in trpkosti, toda brez osladnosti. Drugi film nedokončanih Zgodb malih ljudi – tako kot Hijene pred njim – prepleta realizem in alegorijo ter vzame za izhodišče ‘majhno’ zgodbo in jo naredi mogočno kot sonce.”
– Harvardski filmski arhiv