zgodba
Da se v filmu z letnico 2009 v igralski zasedbi pojavi ime Romy Schneider, lahko pomeni tudi to, da se je pred nekaj desetletji na nekem snemanju nekaj zataknilo. Natančneje – leta 1964 se je snemanje ustavilo, ker je režiserja Henri-Georgesa Clouzota zadel infarkt. Filmu z neomejenim proračunom, tremi popolno opremljenimi in kadrovsko podkrepljenimi snemalnimi ekipami, zvenečimi igralskimi imeni in obeti, da postane velik modernistično- eksperimentalni avantgardni hit, v nasprotju z vsemi pričakovanji že pred tem ni kazalo najbolje. Razloge in okoliščine takratnega dogajanja Serge Bromberg in Ruxandra Medrea predstavita v večplastnem dokumentarnem kolažu, sestavljenem iz Clouzotovih posnetkov, zakulisnih dogodkov, intervjujev s člani takratne filmske ekipe, skrbno izbranih na novo posnetih dialogov in številnih režiserjevih eksperimentov z barvo, senco in lečami. 185 rol filmskega materiala bi se verjetno še danes prašilo, če ne bi vmes posegla – bržkone – usoda; ta je v pokvarjenem pariškem dvigalu za dve uri zadržala režiserja Bromberga in Clouzotovo drugo ženo Inès de Gonzalez, ki je enkrat vmes ‘dahnila da’ in odstopila posnetke.
Dokumentarec o enem legendarnih nedokončanih filmskih projektov razkriva osupljive posnetke iz obdobja, ko filmska industrija in eksperiment nista veljala za protislovna pojma.
zanimivosti
Filmski zbiratelj in zgodovinar Serge Bromberg je nekega dne za dve uri obtičal v pariškem dvigalu z žensko, za katero se je izkazalo, da je Clouzotova druga žena, Inès de Gonzalez. Pogovor ju je neizogibno pripeljal do filma L’Enfer, velike umetniške frustracije njenega pokojnega moža. Potem ko mu je gospa Gonzales razkrila obstoj 185 kolutov filma (približno 15 ur posnetkov), jo je Bromberg prepričal, da mu omogoči dostop do gradiva.
Leta 1994 je Claude Chabrol po izvirnem Clouzotovem scenariju posnel istoimenski film z Emmanuelle Béart v glavni vlogi.
iz prve roke
»Zame je bil Clouzot velikanski cineast. Velik mojster, ki je znal virtuozno režirati vse vizualne in zvočne razsežnosti svoje stvaritve. Pri njem in v njegovem delu je prisotna neverjetna želja po popolnosti. Ta želja pa gotovo nikoli ni bila močnejša kot pri snemanju filma L’Enfer. Leta 1964, v trenutku, ko je ves film preizpraševal samega sebe, je bil zrel cineast sredi veličastne kariere. L’Enfer se torej povsem naravno vpisuje v dinamiko izumljanja drugačnega filma. Novi val je imel Clouzota za režiserja stare šole, sam pa je bil prepričan, da so njegovi filmi veliko boljši od filmov vzpenjajoče se generacije.«
– Serge Bromberg, sorežiser in scenarist
portret avtorjev
Serge Bromberg je direktor produkcijske hiše Lobster films, pod okriljem katere je ustvaril arhiv več kot 40.000 starih filmov. Od leta 1992 jih ob lastni klavirski spremljavi predstavlja občinstvu na znamenitih pariških prizoriščih, kot so Musée d’Orsay, Louvre in Tuilleries. Od leta 1994 se je kot izvršni producent podpisal pod več kot 500 televizijskih programov, korporativnih filmov in dokumentarcev, štirinajst let pa je deloval tudi kot umetniški vodja festivala animiranega filma Annecy. Leta 1997 je na festivalu nemega filma v Pordenonu prejel nagrado Jean Mitry, leta 2002 pa imenovanje francoskega kulturnega ministrstva za viteza reda umetnosti in literature. Pred Peklom Henri-Georgesa Clouzota je posnel nekaj kratkih in srednjemetražnih filmov.
Ruxandra Medrea (rojena v Romuniji leta 1977) je v svet filma vstopila kot odvetnica na področju intelektualne lastnine. Pekel Henri-Georgesa Clouzota je njen prvi film.
kritike
»Od Pekla so ostali le nemi spomini na pekel – le karizmatični spomini na prihodnost filma. Le nemi film, ki ga skuša francoski dokumentarec Pekel Henri-Georgesa Clouzota, eden izmed vrhuncev [6.] Otoka, spraviti v red – v vsem tem fascinantnem peklu Pekla skuša najti smisel. /…/ Pekel je bil kolekcija idej – film špeganj v prihodnost. Tu imate golo Romy Schneider, ki leži na tračnicah, po katerih se ji približuje vlak. Tu imate Reggianija, ki se z morilskim, daviteljskim, posiljevalskim pogledom približuje speči Romy Schneider, pa ne more do nje, ker se izkaže, da ju ločuje steklo. Tu imate azurno jezero, po katerem na smučeh drsi Romy Schneider in ki nenadoma spremeni barvo – pordeči, zakrvavi. Tu imate optične koituse, orgazmična zumiranja, deformirane obraze, holograme, kalejdoskope, prizme, op-art, psihedelično utripanje in jezik Romy Schneider, ki trza kot vagina. Oh, in Romy Schneider, ki ‘vleče’ dim in cigareto – in Romy Schneider, ki ‘nateguje’ falično vzmet – in celofanirano Romy Schneider – in Romy Schneider, po kateri ‘brizga’ olje – in Romy Schneider, ki liže objektiv./…/. Nedokončani filmi, ta mračni predmet cinefilske konspirologije – so klasike zase. Po eni strani zato, ker stojijo in padejo z režiserjevo fiksno idejo – po drugi strani pa zato, ker vedno izgledajo kot filmi, ki so preveč vedeli. Pri nedokončanih filmih imaš vedno občutek, da bi bila zgodovina filma drugačna, če bi bili dokončani.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Zamuditi ga ne bi smel nihče, ki ga zanima filmska umetnost, velike norosti in nenapisane melodije življenja. Za film o projektu, ki je za svojega ustvarjalca postal neke vrste zapor, je nenavadno osvobajajoč; himna umetnikovi blaznosti in namig vsem umetnikom – kot v dokumentarcu pripomni eden Clouzotovih sodelavcev –, da ‘dajo svoji norosti prosto pot’.«
– Michael Phillips, The Chicago Tribune
»Toliko plemenitih odprav na lov za izgubljenimi filmskimi zakladi, svetimi grali in na smrt obsojenimi projekti je obrodijo manj, kot smo si morda predstavljali. A osupljiv pogled na svetlikajočo se kožo pokojne Romy Schneider je le eno izmed čudes, ki nam jih razkrijejo fascinantne razvaline Pekla Henri-Georgesa Clouzota. /…/ Namesto da bi skušal razvozlati številne skrivnosti, ki so dolgo časa obkrožale Clouzotov na smrt obsojeni projekt, jih film Bromberga in Medreove uspe še bolj poglobiti in okrepiti – hkrati pa na najboljši možen način predstaviti dejstva.«
– Jason Anderson, Cinema Scope
»/…/ deloma zgodovina, deloma rekonstrukcija, v obeh pogledih fascinantno /…/.«
– Ty Burr, The Boston Globe
‘Najboljših 10 leta 2010’:
– Kenneth Turan, Los Angeles Times
– J. Hoberman, The Village Voice
– David Ehrenstein, LA Weekly