Film Jamesa Graya (Ljubimki, Priseljenka) je bil premierno prikazan na Beneškem filmskem festivalu.
iz prve roke
»Prebral sem citat Arthurja C. Clarka, ki je napisal roman 2001: A Space Odyssey: ‘Ali smo v vesolju sami ali pa nismo – oboje je enako srhljivo.’ In sem pomislil: nikoli še nisem videl filma o tem, da smo sami. Ideja o potovanju po vesolju je lepa in hkrati strašljiva. Sem velik zagovornik raziskovanja vesolja, a včasih je to le način pobega. To me je pripeljalo do zelo osebne zgodbe o očetu in sinu.«
– James Gray
kritike
»Kljub osupljivi vizualni podobi in mojstrsko ustvarjenemu vzdušju osamljenosti in zapuščenosti vesoljskih popotnikov in prebivalcev na planetarnih bazah je Ad Astra v svojem bistvu film o odnosu med očetom in otrokom /…/. Film, ki s svojim žalobnim vzdušjem z gledalcem ostane tudi po koncu projekcije.«
– Tina Poglajen, Dnevnik
»/…/ ja, živimo v novi zlati dobi sci-fija. In film Ad Astra le potrjuje, da sodobne sci-fije še vedno vznemirja in plaši to, kar je v 17. stoletju vznemirjalo in plašilo Blaisa Pascala: ‘večna tišina neskončnega vesolja’ in ‘kratkost življenja’, ki se prižge med ‘dvema večnostma’. /…/ Roy izgleda kot Marlow v Conradovi klasiki Srce teme ali Coppolovi Apokalipsi danes, njegov oče pa kot nori, mizantropski, fantomski, izgubljeni, skrivaški polkovnik Kurtz. Ker se zdi, da ima oče moč, da destabilizira vesolje in uniči človeštvo, to pomeni, da je po malem tudi Darth Vader, in ker se zdi, da se je kot nekakšna vesoljska umetna inteligenca obrnil proti človeštvu, to pomeni, da je po malem tudi H.A.L., ‘humanoidni’ računalnik iz Kubrickove Odiseje v vesolju. In film Ad Astra, vizualno osupljivi spektakel metafizične tesnobe, ki pokaže, da ni nič bolj klavstrofobičnega od neskončnosti, nič bolj intimnega od vesolja in nič bolj stresnega od gledanja zvezd, se ne pretvarja, da ni videl Odiseje v vesolju (oh, in Medzvezdja, Stika, Gravitacije, Malickovih transcendentalij in Gattace). Ravno nasprotno – Roy, ki ga na koncu vesolja ne čaka zvezdni otrok, temveč zvezdni oče, med prebijanjem skozi vesoljsko trnje nenehno izkuša Clarkov dictum, da je to, da smo v vesolju sami, enako srhljivo kot to, da v vesolju nismo sami. ZA+.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Širši ko postaja pogled, bolj je introspektiven. Kljub linearni pripovedi, ki se nikoli ne upočasni; sekvenci pregona, ki deluje kot Pobesneli Max: Cesta besa na Luni; in napeti viziji galaksije, v kateri je prostor za številna presenečenja (ne prezrite sledi krempljev v dozdevno zapuščeni vesoljski ladji), je Ad Astra še vedno ena bolj razmišljujočih, vase umaknjenih in čudno optimističnih vesoljskih odisejad od Solarisa naprej. Pa tudi ena najboljših.«
– David Ehrlich, IndieWire
»Med sledenjem Royju do zunanjih robov osončja /…/ se film vse bolj živahno poigrava z žanrom, prevzemajoč obliko akcijskega filma, paranoidnega trilerja in nazadnje čisto resnega hibrida med vesoljsko parabolo in moško solzavko. Grayevo obvladovanje teh tonskih in pripovednih zasukov priča o senzibilnosti, prepojeni z občutkom za klasično filmsko zabavo ter osnovani na prepričanju, da mora celo meditativna, ‘kvazi-tarkovskijevska’ vesoljska opera tu in tam poskrbeti za kakšno vznemirljivo presenečenje.«
– Justin Chang, Los Angeles Times