zgodba
Film, ki si deli naslov z družbenim romanom francoskega pisatelja Victorja Hugoja iz 19. stoletja, je prav tako postavljen v zloglasno pariško predmestje Montfermeil, ki so ga leta 2005 pretresali siloviti družbeni nemiri. Policist Stéphane se pridruži kriminalistični enoti, ki se dnevno trudi vzdrževati red in mir v okrožju. Njegova nova kolega Chris in Gwada lokalno sceno dobro poznata, vendarle pa se pri enem od intervencijskih postopkov zaplete. Sicer apatični mladostniki poskusijo zaščititi vrstnika, ki je stopil na žulj lokalnim veljakom, nesrečen policijski poskus pridržanja dečka pa posname dron. Da bi preprečili še hujšo družbeno eksplozijo v že tako tlečem ozračju, se poskušajo vpleteni z vseh strani dokopati do posnetkov. A prestrašeni, ponižani in pretepeni se mladostni nesrečniki v vročem poletnem dnevu in slepi jezi dvignejo na barikade sodobnosti …
Film skozi izris razmerij in delovanja dela pariškega predmestja napeto portretira družbeno razslojeno in izjemno raznoliko sodobno francosko družbo, kjer črno-bele oznake ne veljajo: junak je, kot v Hugojevem romanu, ljudstvo samo. Nagrada žirije v Cannesu 2019.
iz prve roke
»Leta 1862 je Victor Hugo Nesrečnike postavil v Montfermeil. V tej mali vasi na obrobju Pariza je stala krčma Thénardierovih. Oktobra 2005 je po smrti dveh najstnikov Montfermeil zajel val nemirov. Televizijske novice so preplavili prizori nasilja; mladeniči s kapucami, ki mečejo molotovke proti zbeganim policistom. Kolikor mi je znano, ni še nihče potegnil vzporednice med Gavrochevo smrtjo na barikadah ulice Saint-Denis in mladimi, ki se leta 2005 spopadajo s policijo. Iskati junake ali krivce bi bilo tvegano. Bilo bi preveč enostavno. Moja zgodba nima nobene zveze s Hugojevim romanom per se. Moj cilj ni bil, da Nesrečnike priredim za današnji čas, pač pa sem hotel poiskati vzporednice med liki, prikazati navade in vrline ljudi v iskanju veličine ter opisati preplet različnih usod.
Po dogodkih leta 2005 sem se odločil, da bom eno leto snemal dogajanje v svoji soseski Clichy-Montfermeil. /…/ Snemal sem vse, zlasti policiste. Takoj ko so se prikazali, sem pograbil kamero, dokler nisem nekega dne dejansko ujel policijskega nasilja. /…/ Posnetek smo pokazali na internetu in policiste so suspendirali. To mi je dalo misliti, kakšno moč imajo podobe, in sklenil sem posneti igrani film, ki bi izhajal iz tega specifičnega dogodka. /…/ Vse v filmu izhaja iz mojega življenja, od začetka do konca. To je nekakšna avtobiografija in hkrati pričevanje. /…/ V Montfermeilu sem zrasel. V soseski, kjer je Victor Hugo napisal svojo knjigo, stoletje kasneje ljudje še vedno živijo v bedi. Zato sem hotel povedati to zgodbo.«
– Ladj Ly
portret avtorja
Ladj Ly (rojen leta 1980 v pariškem predmestju Montfermeil) je kariero začel kot igralec in član filmskega kolektiva Kourtrajmé, ki sta ga ustanovila njegova prijatelja Kim Chapiron in Romain Gavras. Sprva je snemal družbeno angažirane dokumentarce, leta 2017 pa posnel kratkometražec Les Misérables, za katerega je prejel nominacijo za cezarja in nagrado na festivalu kratkega filma v Clermont-Ferrandu. Njegov celovečerni prvenec Nesrečniki je navdihnil nagrajeni kratki film.
kritike
»Nesrečniki vam bodo vzeli sapo. Prvi igrani celovečerec Ladja Lyja je aktualen, žgoč, eksploziven, a tudi izjemno zgoščen, zato zahteva, da ga razvozlamo. Prva vrlina filma je, da je deskriptiven in pedagoški. Predmestje, kakršno je Montfermeil, je na platnu prvič prikazano na takšen način. Film ne uprizarja konflikta med mladino in policisti, pač pa analizira predmestje; organizacijo v političnem smislu, ki deluje ne glede na vse. Življenje soseske je odvisno od ravnovesja sil. Tu imamo policijo, ‘župana’ (simulaker župana, ki se ukvarja z dejanskimi posli mesta), vernike ter tiste, ki se lotevajo poslov druge vrste. Povsem odsoten pa je pravi župan; politična moč. Film se dogaja poleti, pri petintridesetih stopinjah (tako kot drugi veliki film o nemirih, Naredi pravo stvar Spika Leeja), odsotna je tudi šola in otroci so na cesti. /…/ Upor mladine prikliče v misli aktualno dogajanje. /…/ Mlade, kot je Greta Thunberg z njenim ‘How dare you?’ (‘Kako si drznete?) /…/ in z očmi, kot da bodo pravkar izstopile iz jamic. Otroci nas gledajo: Kaj ste naredili? Njihov pogled je tako odločen, da nas plaši. In prav je, da nas plaši, saj se sicer nikoli ne bo nič spremenilo.«
– Stéphane Delorme, Cahiers du Cinéma
»Predmestje moraš imeti v malem prstu, da ga lahko prikažeš brez manihejstva in poenostavljanja. In prav to uspe Ladju Lyju, ki z Nesrečniki ustvari veliki film, na katerega smo čakali že od Sovraštva (La Haine). Film z novo estetsko vizijo, nepopustljivim suspenzom, humorjem ter napetostjo, ki bi jo lahko rezali z nožem. Zaslužena nagrada žirije v Cannesu!«
– Rolling Stone France
»Nesrečniki so univerzalen film o družbi segregacije. /…/ Ne zgodi se pogosto, da bi film s takšno močjo in odločnostjo ujel resnico svojega časa. Nesrečniki Ladja Lyja niso film o predmestju, kot se rado govori, pač pa film, ki iz predmestja izpelje bolj splošno sporočilo, univerzalno resnico: ljudje se ne navadijo zlahka na to, da si jih nekdo podjarmlja.«
– Éric Vuillard, Le Monde
»Film, ki so ga navdihnili pariški ulični izgredi leta 2005, v nastavku nevarno spomni na Dan za trening, a se z nekaj zapleti temu spretno izogne in z molotovko osvetli vladavino brezzakonja v revnih, pozabljenih soseskah pod policijskim terorjem, včasih celo ob tihi podpori oportunističnih lokalnih tolp. Največje žrtve te igre pa so (temnopolti) mladi, ujeti v peklenski krog revščine, nasilja, brezperspektivnosti in brez vzornikov, da bi jim povedali, kaj je prav in kaj narobe. ‘Ni slabega človeka, ne rastline, so samo slabi vzgojitelji.’ To sporočilo Victorja Hugoja Ladj Ly lansira z direktom, po katerem se gledalec zlepa ne pobere.«
– Tina Lešničar, Delo
»Nesrečniki na videz nimajo veliko skupnega z epsko zgodbo o Jeanu Valjeanu in ukradeni štruci kruha. Toda film /…/ pokaže, da se od časov pred stopetdesetimi leti, ko je Hugo prvič popisal onflikt, ki ga je opazoval skozi okno svoje spalnice, ni prav dosti spremenilo.«
– David Ehrlich, IndieWire
»S soncem obsijani, bučni triler, kjer se v bitki volje in orožja, ki je vse preveč univerzalno prepoznavna, med sabo pomerita nervozna policijska enota s prsti na petelinih in razjarjeni urbani živelj z dna družbene lestvice. Film, ki z ostrim očesom in nemirnim korakom raziskuje propadlo sosesko socialnih stanovanj pariškega predmestja Montfermeil, kjer domuje režiser, je besno delo družbene geografije /…/.«
– Guy Lodge, Variety
»/…/ zgodba o policistih in prebivalcih problematične soseske v bližini Pariza je v mnogočem tipičen primerek filma banlieu – realističnega žanra, s katerim francoska kinematografija meri družbene napetosti od poznih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih let dalje, najbolj znamenito v Sovraštvu Mathieuja Kassovitza. A čeprav gre za dobro znano žanrsko zasnovo, je Lyjev film posnet z neverjetno samozavestjo in energijo, ki učinkovito stopnjuje živčno napetost vse do apokaliptičnega konca.«
– Jonathan Romney, Screen Daily
»/…/ film se gleda nekako tako, kot bi Hugojevo klasiko posodobili v maniri serije Skrivna naveza in filma Dan za trening – to je grob in ognjevit urbani triler, podčrtan z ostrim družbenim komentarjem /…/. Film razkrije, kako dejanja peščice, pa naj bodo krepostna ali ne, ne morejo veliko spremeniti v mestu, ki so ga francoske oblasti bolj ali manj zapustile /…/ in ga pustile, da se cvre v lastnem soku. /…/ Režiser /…/ pa Montfermeil predstavi tudi z dobro mero sočutja in izostrenim smislom za humor ter pokaže, da se tako otroci z ulice kot utrjeni nasilneži in policisti dvomljivega slovesa le trudijo preživeti v neizprosnem svetu, kjer je človek človeku volk.«
– Jordan Mintzer, The Hollywood Reporter