Danes je blagajna odprta od 10:00 do 21:10 (odpre se čez 08:12).
Na rednem sporedu od 13. do 21. junija 2011

Štirikrat Le quattro volte

Michelangelo Frammartino / Italija / 2010 / 88 min

Poetična vizija cikličnega prehajanja narave in življenja ter večnih tradicij nekega brezčasnega prostora. Pripoved brez besed je animistična zgodba o eni duši in njenih štirih življenjih. Smrt ni kraj, človek je izvzet iz središča sveta ...

režija Michelangelo Frammartino, scenarij Michelangelo Frammartino, fotografija Andrea Locatelli, montaža Benni Atria, Maurizio Grillo, glasba Paolo Benvenutti, produkcija Marta Donzelli, Gregorio Paonessa, Susanne Marian, Philippe Bober, Gabriella Manfrè, Elda Guidinetti, Andres Pfaeffli, igrajo Giuseppe Fuda, Bruno Timpano, Nazareno Timpano, distribucija v Sloveniji Continental film

festivali, nagrade Svetovna premiera na festivalu v Cannesu 2010 (nagrada Europa Cinemas Label za najboljši evropski film). Telluride 2010. Karlovi vari 2010. San Sebastian 2010. Toronto 2010. New York 2010. Festival italijanskega filma v Annecyju 2010 (glavna nagrada in nagrada združenja CICAE). Kino Otok 2011.

IMDb Uradna stran

zgodba
Stari pastir preživlja jesen svojega življenja v tihi srednjeveški vasici, skriti visoko v kalabrijskem pogorju na jugu Italije. Čredo ovac pase na livadah, ki jih je večina vaščanov že davno zapustila. Zdravje mu več ne služi, vendar verjame v zdravilno moč eliksirja, ki si ga vsak dan pripravi iz vode in prahu s cerkvenih tal. Nato se skoti kozliček. Spremljamo njegove negotove prve korake, prvo igro, prvo pašo. Veličastna jelka se ziblje v gorskem vetru in se spreminja, počasi, skozi minevanje letnih časov. Zdaj leži na tleh. Od drevesa je ostal le okostnjak, ki bo postal oglje, tako kot že od nekaj. Pogled nam zastreta dim in pepel.

Poetična vizija cikličnega prehajanja narave in življenja ter večnih tradicij nekega brezčasnega prostora. Pripoved brez besed je animistična zgodba o eni duši in njenih štirih življenjih. Smrt ni kraj, človek je izvzet iz središča sveta …

iz prve roke
»Kalabrijo preveva arhaični čar. To je zakladnica starodavnih tradicij. Njeni rudarji denimo že od davnine obdelujejo isti material z enakimi metodami. Ljudsko izročilo, ki je v tej regiji preživelo do danes, priča o vplivu pitagorejske šole, ki je tu nastala. Ta dežela me je naučila ponovno ovrednotiti vlogo človeka in odvrniti pogled drugam, stran od njega. Se lahko film osvobodi dogme, ki na prvo mesto vselej postavlja človeka?

Film Štirikrat nas spodbuja, naj osvobodimo svojo percepcijo. Gledalca nagovarja, naj odkrije tisto nevidno vez, ki vdihuje življenje vsemu, kar nas obkroža. Začetek filma je klasičen: v središču je človek. Nato pa gledalčevo pozornost usmeri k človekovemu okolju, k predmetom, ki so navadno le del pokrajine. Človeško bitje se mora zdaj stopiti z ozadjem, in kar je bilo v ozadju, stopi v ospredje, kar prinese s seboj prijetno presenečenje: kraljestvo živali, rastlin in rudnin je deležno prav tolikšnega dostojanstva kot kraljestvo človeka. Film razumem kot orodje, ki lahko, bolj kot katerakoli druga izrazna oblika, osvetli povezavo med temi sferami življenja. Iskanje te vezi je zame filmska dogodivščina. Ko gledam film, pogosto zaslutim, da tisto, kar izpričuje, daleč presega tisto, kar je posnela kamera, kot bi bila slika neki mehanizem, ki nam dovoli ujeti nevidno.«
– Michelangelo Frammartino, režiser in scenarist

portret avtorja
Michelangelo Frammartino (rojen leta 1968 v Milanu) se začne med študijem arhitekture na Politehnični fakulteti v Milanu posvečati odnosu med fizičnim prostorom in podobo, fotografsko, video ali filmsko, kar ga spodbudi k ustvarjanju kratkih filmov, video klipov in instalacij. Je profesor filmske govorice in scenaristike na Univerzi v Bergamu, ENFAP v Lombardiji ter izobraževalnem centru CINELIFE, redno pa sodeluje tudi na konferencah in delavnicah, posvečenih uporabi tehnologije v polju umetnosti. Leta 2003 režira svoj prvi igrani celovečerec Il dono, nagrajen na uglednih mednarodnih filmskih festivalih. Štirikrat je režiserjev drugi celovečerni film.

kritike
»Globok, vizualno čudovit, trpko komičen in ležerno metempsihotičen Štirikrat Michelangela Frammartina je eden najbolj ekscentričnih dokumentarcev – ali skoraj dokumentarcev – o naravi, kar jih obstaja. /…/ Frammartinov drugi celovečerec je praktično brez dialogov, pa vendar prekipeva od zvokov sveta in je silno zgovoren. Je hkrati sproščeno mističen in trmasto materialističen, vizualno sofisticiran in namerno arhaičen. Nepretenciozna pitagorejska meditacija o harmonični naravi sveta in transmigraciji duš, posneta v ruralni Kalabriji, v gorati deželi, kjer je grški mislec pred poltretjim tisočletjem iznašel matematiko in, kot pravi legenda, pridigal živalim. /…/ Bertrand Russell je Pitagoro opisal kot mešanico Einsteina in Mary Baker Eddy (ustanoviteljice Krščanske znanosti); Frammartino je neke vrste kombinacija Michelangela Antonionija in Jacquesa Tatija.«
– J. Hoberman, The Village Voice

»V Frammartinovih filmih jezik ni toliko vprašljiv ali varljiv, kolikor je nepotreben, le eden od zvokov v brezkončni polifoniji meketanja in laježa, zavijanja vetra in trušča vsakdanjih opravil … Tako kot Pitagora, njegov navdih, tudi italijanski režiser odkriva glasbo na najbolj nenavadnih krajih.«
– James Quandt, ArtForum

»Film Štirikrat Michaelangela Frammartina, zgodba o podivjanih kozah, živahnih prazničnih tradicijah in reinkarnaciji, je globoko filozofska. In vendar ta skrbno skonstruiran kvazi-dokumentarec ves čas ohranja prav nepričakovano igrivo rahločutnost. Ob njem se boste smejali, jokali ali vsaj nekajkrat zavzdihnili. Štirikrat je namreč film v svoji najbolj prvobitni obliki in hkrati film, ki prekipeva od idej. /…/ Frammartino ohranja privlačnost snovi zgolj s tem, da v svoj predmet usmeri kamero in prepusti materialu filma, da vznikne naravno …«
– Eric Kohn, indieWIRE

»Tako kot izvrstni prvenec Il dono (2003) se tudi režiserjev drugi celovečerec ponaša z ohlapno zgodbo, odsotnostjo dialogov, preciznimi kompozicijami in lirično, čeprav pogosto komično, vizijo nekoliko zastarelega, ritualističnega načina življenja kozjih pastirjev in oglarjev v kalabrijski vasici. S svojim predhodnikom si deli tudi zanimanje za večno kroženje življenja in smrti, a tisto, kar si bo o tem drobnem biseru večina gledalcev najbolj zapomnila, je nepozabno ekspresivna predstava nečloveških članov igralske zasedbe …«
– Geoff Andrew, Sight & Sound

»Čeprav sta smrt in umrljivost bistveni tematiki filma, ni na njem nič mračnega ali depresivnega. Nasprotno, Štirikrat napolni 88 minut z več življenja kot filmi z dvakrat tolikšno dolžino … Vsako bitje ali stvar preiskuje s takšno skrbjo in duhovitostjo, da se povsem potopite v tok neznatnih trenutkov filmske pripovedi in šele na koncu dojamete vso epsko razsežnost in lirično globino tega, kar ste pravkar videli in kar je več ali manj ves vesoljni svet. /…/ Zorni kot, ki ga Frammartino vzpostavi s sopostavljanjem na videz ločenih elementov in vztrajnim opazovanjem na prvi pogled nepomembnih detajlov, je presenetljiv, celo šokanten. Kaj takega, kot je ta film, še niste videli, pa čeprav je tisto, kar vam pokaže, že ves čas pred vami. /…/ Humor, ki se poraja iz neskladnosti razmerij, naključnih situacij ter intrinzične grotesknosti koze, polža in človeka, preraste malodane v filozofsko metodo, v način raziskovanja tega, kako svet deluje in kako je videti. Morda najbolj osupljivo je to, da je film v eni sapi povsem dostopen in neskončno skrivnosten.«
– A. O. Scott, The New York Times

»Frammartino je že v svojem drugem celovečercu odkril svež, presunljivo poetičen in čudovit način za raziskovanje odnosa med dušo, človekom in naravo.«
– Kevin Thomas, Los Angeles Times

»Film Štirikrat vsebuje humor in hkrati globoko, neminljivo žalost. In potem je tu še tista presežna, pretanjena komika, ki se razteza do obzorij.«
– Ty Burr, The Boston Globe

»Štirikrat je samo na videz dokumentarec; v resnici je mojstrsko zrežiran in insceniran igrani film, v katerem enako prepričljivo kot naturščiki nastopajo živali, na primer omenjene koze ali agresivno, glasno lajajoče ščene, ki poskrbi za dihjemajočo orkestracijo osemminutnega prizora, v katerem straši in “režira” tako naključne lokalne mimoidoče kot nastopajoče v uličnem ristusovem pasijonu, nakar spodmakne kamen izpod kolesa tovornjaka, ki zdrvi po klancu, razbije obor in osvobodi starčevo čredo koz! /…/ Ko posamezniki in skupnost odigrajo svojo vlogo, ostane le še sklepno dejanje in prehod v ničevost, ozujevski “mu”. Zadnji kader, v katerem se pokadi iz dimnika, kljub očitni asociaciji ne sugerira habemus papam, kvečjemu habemus Frammartino; napoveduje novi veliki talent.«
– Simon Popek, Delo

»Drama Štirikrat je, skratka, nadvse posrečeno v optiki narave oziroma življenja prikazano življenje.«
– Uroš Smasek, Večer

»Filmska nit steče od človeka do živali, zatem do rastline, na koncu pa ostane samo dim. Na tej poti preobraz postaja film vedno bolj liričen, bolj odmaknjen od zrenj, ki so za nas samoumevna in marsikaj spregledajo. Režiserju je v današnjem času uspelo ustvariti delo, v katerem se skoraj popolnoma odreče običajni hlastnosti in se odločno postavi po robu skoraj vsemu, kar sodi v filmsko konvencijo. /…/ Frammartino gradi na detajlu, s katerim paradoksalno doseže učinek odmika in nas z njim poskusi popeljati v kontenplacijo. Kontenplativnost je bila nedvomno potrebna, tudi med snemanjem. Potrpežljivim čakanjem ekipe na dobro voljo protagonistk koz, da so jim izpolnile snemalne zamisli, kot je v nekem intervjuju povedal režiser. Pripoved je vsebinsko skopa, lahko pa tudi bogata, odvisno od gledalčeve naravnanosti. Štirikrat je zelo počasen film ki gledalca, če se mu prepusti, uspe zazibati v svoj ritem.«
–  Matej Juh, RA Slovenija, Gremo v kino

»Ampak ne samo zaradi teh koz, ki, medtem ko se vaščani igrajo Kristusov pasijon, stojijo ob smrtni postelji svojega gospodarja, ves ta film Michelangela Frammartina Štirikrat (Le quatro volte, 2010) je natanko takšen, kot da želi uresničiti sen utemeljitelja »ontološkega realizma« Andreja Bazina, namreč sen o filmu, ki je videti, kot da ni režiran oziroma kot da ga »režira«
sama realnost, ki jo prikazuje. /…/ Res fascinanten, umirjen in kontemplativen film.«
– Zdenko Vrdlovec, Dnevnik

»Če bi bil italijanski film Štirikrat bondiada, bi bil naslovljen: Živiš le štirikrat. Toda Štirikrat ni bondiada, daleč od tega, kvečjemu ravno obratno: anti-bondiada. Anti-popkorn. Anti-spektakel.
Pa vendar: spektakel. Pitagorejski spektakel, tako rekoč pitagorejski high-concept. Pitagori dolguje toliko kot nememu filmu. /…/ Štirikrat skuša človeka postaviti na svoje mesto – in naravo
tudi. To pa počne tako, da skuša filmu vrniti to, kar je izgubil. In kaj mu skuša vrniti? Natanko to, kar je sam film izgubil z dialogi, govorjenjem, zvokom. /…/ In to – ta prostrani
panteistični orbis pictus nemega filma, te izgubljene letne čase filma skuša Michelangelo Frammartino zdaj filmu vrniti. Sterilno podobo človeške figure, ki govori, nadomesti
s podobo človeka, ki od nemega in govornega filma dobi to, kar ju je delalo najbolj filmična.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

LIFFe / Kralji in kraljice

Žetev Harvest

Athina Rachel Tsangari

nedelja, 24. 11. 2024 / 11:00 / Dvorana

Adaptacija istoimenskega romana pisatelja Jima Chacea o angleški vasici, kjer prihod družbenega napredka vnese nemir med tamkajšnje prebivalstvo.

Bojevita kraljica noči Bojevita kraljica noči

Matej Vranič

nedelja, 24. 11. 2024 / 11:30 / Mala dvorana

Dinamična naravoslovno-raziskovalna zgodba o skrivnostnem življenju ene največjih evropskih sov – sove kozače.

LIFFe / Kinobalon na LIFFu

Uganka ognja Riddle of Fire

Weston Razooli

nedelja, 24. 11. 2024 / 14:30 / Dvorana

Duhovit, nenavaden, na 16-milimetrski filmski trak posnet film, v katerem tri otroke med iskanjem popolnega recepta za borovničevo pito pot zanese na gozdno odisejado, kjer srečajo sekto divjih lovcev, deklico z vilinskimi darovi in vrsto drugih nenavadnih likov.