Dvojna življenja in večplastna razmerja se spletajo v grenko-sladko zgodbo o srditem iskanju ljubezni in sreče, o strasti, ki ne usahne, ter o usodnih posledicah, do katerih pride, ko se – četudi po naključju – znajdete v tuji postelji.
»Tako kot praktično vsak tudi sam slišim neštete zgodbe o razmerjih, prešuštvih in neverjetnih dvojnih življenjih. Moram priznati, da spoštujem neznanski vložek energije in domišljije, ki ga nekateri ljudje namenijo dvojnemu življenju, kar pogosto postane uporniški in ustvarjalni višek njihovega življenja. Vse to je privedlo do mojega osebnega razloga za nastanek tega filma. Sem v starostnem obdobju, ko se je dobro vrniti tja, kjer sem pričel pripovedovati filmske zgodbe: na zagrebške ulice, v postelje in stanovanja.«
– Rajko Grlić, režiser in koscenarist
»… če si ločen, nimaš koga varati. Če nimaš koga varati, potem nisi konkurenčen. Če nisi konkurenčen, te trg pogoltne. Toda varanje ni le edino »delo«, ki ga še opravljajo strastno, ampak jih by default prelevi tudi v odlične režiserje, kreatorje tajnih, paralelnih, subverzivnih svetov, Utopij, kakršne so nekoč ustvarjali disidenti in revolucionarji. Veličina Grlićevega filma, ki se odvrti med bolnišnico in pokopališčem, med otroki, ki ne vedo, katero prešuštvo jih je spočelo, in kostmi, ki so se nekoč varale, je v tem, da prešuštvu vrne revolucionarni potencial, pa četudi je res, da varanje tu ni več to, kar ruši status quo, ampak to, kar ga ohranja, toda hej – to naj ostane med nami.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Ko sem prebrala scenarij za ta film, sem bila izredno zadovoljna: po dolgem času je bila pred mano urbana zgodba z izdelanimi liki in dovolj jasnim zapletom, kar pritegne gledalca, da film spremlja pozorno. V času, ko sem zaradi sodelovanja z Jadran filmom veliko dni prebila v Zagrebu, sem imela ljudi, ki jih je Rajko opisal v tej zgodbi, pred svojimi očmi. Kasneje sem pri njem preverila, ali so pravi, in odgovoril je pritrdilno, s to pripombo, da iz filma tega ne bo moč razbrati. Ta povezava z živimi ljudmi je zagotovo pomagala, da je posnel film, kjer so liki življenjski, četudi je zgodba po mnenju nekaterih preveč malomeščanska. Take zgodbe se v življenju dogajajo, le da ostanejo na ravni »trača« in da vpleteni prikrivajo svoje resnične obraze. Dodatno življenjsko noto daje filmu izjemno pogumna izbira igralcev, ki so vsak zase ustvarili polnokrvne like. To pa je v »naših« filmih redkost in tudi tisto, kar je najbolj razburilo javnost na Hrvaškem, saj si nihče ne želi priznati, da smo taki in da tako živimo. Žal mi je le, da je prava kvaliteta filma v resnici dostopna le ljudem z življenjskimi izkušnjami in da je mladim, ki so danes glavni del kinematografske publike, odtujena. Zdi se jim, da so stvari vse preveč zapletene in na koncu si zapomnijo le to, da so se igralke slekle, da so seksali vsi povprek, pravzaprav pa ne vedo, kaj je prava vsebina filma. Šele ko je film prestopil meje naše bivše skupne domovine, so ga ljudje sprejeli kot odlično režirano delo z resno oblikovano zgodbo, ki jo gre pripisati tudi koscenaristu Anteju Tomiću.«
– Dunja Klemenc, producentka