»Vse, kar potrebuješ, je ljubezen.« (John Lennon)
zgodba
Predstavljajte si najstniška leta Johna Lennona. Liverpool leta 1955. Bister in težaven petnajstletnik hrepeni po svobodi in doživetjih. Toda v družini, polni skrivnosti, se za fanta borita dve močni, samosvoji ženski: zadrgnjena teta Mimi, ki ga je vzgojila, in svobodnjaška mati, ki je Lennona pri petih letih zapustila. V želji, da bi pobegnil pred družinskimi zapleti, se John zateče v nov, razburljiv svet rock’n’rolla in tam najde sorodne duše, ki ga bodo spremljale vse življenje. In ravno ko zakoraka v novo življenje, družino prizadene tragedija.
Zgodba o burnih najstniških letih Johna Lennona. Odraščajoči upornik, ujet v malenkostno mentaliteto povojne Britanije in razpet med ljubeznijo dveh materinskih likov, išče izhod in najde glas, ki mu bo za vedno spremenil življenje.
kritike
»Nowhere Boy je biografija Johna Lennona, v kateri besede Beatles ne slišite. Dalje, Nowhere Boy je melodrama, v kateri fant, ki ga je mati zapustila pri petih, ugotovi, da je mati vsa ta leta živela le nekaj hiš stran. Dalje, Nowhere Boy je Platoon, le da se za »dušo« Johna Lennona, ki ga igra Aaron Johnson, ne borita dva moška, narednik Barnes in narednik Elias, ampak dve ženski, Julia (Anne-Marie Duff), njegova žurerska, hedonistična, rokenrolerska mama, ki bi ga najraje imela za svojega ljubimca, in Mimi (Kristin Scott Thomas), njegova umirjena, stoična, urejena, uglajena teta, ki zanj tudi legalno skrbi. In končno, Nowhere Boy je psihodrama najstniškega Johna Lennona, ki je tako jezen, tako besen in tako spazmatičen, kot da je tik pred tem, da postane punker (ne pa Quarryman – in kasneje Beatle). Po eni strani je tako poln samega sebe, da ne bi pozdravil Elvisa Presleyja, če bi ga srečal, po drugi strani pa je tako frustriran, da ima občutek, da mu je Elvis Presley ukradel show, kariero in mesto v zgodovini.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»… v prvi vrsti film za tiste, ki še ne vedo vsega o Johnu Lennonu, vendar tudi film, ki ima kar nekaj kvalitet solidne angleške tradicije “kostumske” drame ali “retro” oziroma nostalgične fikcije.«
– Zdenko Vrdlovec, Dnevnik
»Duff in Scott Thomas sijajno prikažeta, kako je Johnov odnos s sprtima sestrama zaznamoval njegov značaj. Nowhere Boy je dovolj pameten film, da vam ne pove vsega. To lahko slišite v Lennonovi glasbi, ki vam igra v glavi, medtem ko film tiho plete svojo zgodbo.«
– Peter Travers, Rolling Stone
»Kaj izvemo v filmu Nowhere Boy? Ne izvemo prav dosti o zgodnjih Beatlih. /…/ Izvemo pa, da je čustveni vrtiljak Lennonovih zgodnjih let najbrž veliko prispeval h kompleksnosti njegovih besedil. Izvemo, zakaj je v njegovi glasbi tako pogosto na površju nekaj očitnega, pod tem pa preblisk … nečesa čisto drugega. Vznesenost in žalost se ponujata sočasno. Nato pridemo do ugotovitve: če bi John vedno imel Julio, bi mi morda ostali brez Lennona.«
– Roger Ebert, Chicago Sun-Times
»Nowhere Boy nam pomaga razumeti ozadje Lennonove glasbe, njegovega idealizma in vseživljenjske želje po uporu proti družbenim obrazcem. Gre za presunljiv portret čustvene bolečine, ki je trpinčila Lennona, ga oblikovala kot umetnika in brez dvoma zapletla njegovo osebno življenje. /…/ Nowhere Boy je več kot zgodba o odraščanju ali Lennonova filmska biografija. Naslika kompleksno podobo težavnih družinskih odnosov in trpek pogled na rane, ki jih lahko nežni, odraščajoči duši zada nezanesljiv starš.«
– Claudia Puid, USA Today
»Še zlasti ljubiteljem Beatlesov bo všeč prikaz brstečega odnosa Lennon-McCartney. Slednji je bil že pri petnajstih letih preudaren, umirjen in samozavestno prepričan v svoj talent. Johnsonu uspe ujeti tisto negotovost, senco dvoma, ki se je Lennonu včasih zarisala na obrazu, ko je gledal McCartneya, in se na tihem spraševal: ‘Pa ja ni bolj nadarjen kot jaz?’«
– Mick LaSalle, San Francisco Chronicle
»Presunljiv … Svež in izviren.«
– Evening Standard