zgodba
Zidane – portret 21. stoletja, film, ki je nekje na pol poti med športnim dokumentarcem in umetniškim videom, prikazuje celotno nogometno tekmo, posneto izključno s perspektive nogometnega superzvezdnika Zinedina Zidana, ljubkovalno poimenovanega »Zizou«. Dobitnik Turnerjeve nagrade in cineast Douglas Gordon je v navezi s francoskim umetnikom Philippom Parrenom ustvaril delo, ki je veličastno v svoji preprostosti. Film neprekinjeno pokriva skoraj 90 minut tekme (dokler Zidane ne dobi rdečega kartona) med Real Madridom in Villarealom (23. aprila 2005), kjer Realovega kapetana Zidana spremljamo v mojstrski fotografiji skozi petnajst 35-milimetrskih in 2 HD kameri. Film je večplasten – na eni strani gre za vrhunsko posneto in zmontirano delo, ki pa ni zgolj najboljši nogometni film vseh časov, temveč pozorna študija človeka v njegovem delovnem okolju in hkrati oda osamljenosti atleta ter vzdržljivosti človeškega telesa. Obenem je film tudi zvočna študija – glasno kričanje publike za trenutek šokira, nato izgine; slišimo samo še Zidanove korake in njegovo dihanje ali pa se izpoje v atmosferske zvoke glasbenikov Mogwai.
Gordon in Parreno sta vrhunska umetnika, šele potem cineasta. Njun film je konceptualno delo, o čemer priča tudi dejstvo, da so ga odkupili svetovne galerije in muzeji.
iz prve roke
»Nismo hoteli posneti retuširanega portreta nikogar in ničesar. To je portret delavca in zgodilo se je tako, da smo ga ujeli na čisto navaden dan v pisarni, ki se je slabo končal. Za nas bi bil kar velik problem, če bi Real Madrid zmagal s 7 : 0 in bi Zidane zadeval po tekočem traku; nastal bi film o njegovi izjemnosti na igrišču, globlje pa ne bi posegel. Če hoče kdo videti ‘Best of Zidane’, so takšni DVD-ji že na voljo. Mi nismo hoteli posneti še enega.«
Douglas Gordon, režiser
zanimivosti
Film je bil posnet s petnajstimi 35-milimetrskimi in dvema HD kamerama s posebnimi lečami, ki sta snemalcem dopuščali posnetke izjemne ostrine detajlov portretiranca z velike razdalje. Zanimivo je, da sta avtorja najprej razmišljala o samo eni kameri, ki bi spremljala Zidana, nato o stotinah kamer, na koncu pa sta se odločila za 17 kamer. Upravljala jih je ekipa vrhunskih svetovnih snemalcev pod vodstvom Dariusa Kondhija, enega večjih imen svetovne filmske fotografije (Delikatese, Sedem, Evita, Funny Games U.S. …).
Izjemen glasbeni izdelek je prispevala priznana škotska skupina Mogwai. Soundtrack, ki je izšel ob filmu pri angleški založbi Wall of Sound (2006), so nekateri označili za njihov najboljši izdelek. Z mehko melodičnostjo, ki je zanje značilna, gledalca prestavijo v drug svet, nasprotje surovim podobam. Ko se v filmu pojavi njihova glasba, v podnapisih beremo citate, vzete iz intervjuja z Zidanom:
… Kot otrok sem na igrišču pogosto komentiral svojo igro … Ko si zatopljen v igro, ne slišiš navijačev. Pravzaprav se lahko odločiš, kaj boš slišal. Nikoli nisi sam … Tekme se ne spomnim kot izkušnje v »realnem času«. Moji spomini na tekme so razdrobljeni …
portret režiserjev
Douglas Gordon je rojen v Glasgowu leta 1966. V enem izmed zgodnjih del, Meaning and Location (1990), Gordon vzame izvleček iz Lukovega evangelija, a uporabi vejice na drugačnih mestih, kar posledično subtilno spremeni pomen stavka. List of Names (1990) je seznam vseh ljudi, ki jih je Gordon spoznal in se jih spominja. Verzija tega seznama je prikazana na zidu stopnišča v Škotski narodni galeriji moderne umetnosti. Nekatera Gordonova dela se navezujejo na filme Alfreda Hitchcocka. 24 Hour Psycho (1993) je upočasnitev Hitchcockovega filma Psiho, tako da ta traja 24 ur. Feature Film (1999) je projekcija Gordonovega lastnega filma, ki prikazuje Jamesa Conlona pri dirigiranju glasbene spremljave Bernarda Hermanna k Hitchcockovemu filmu Vrtoglavica; tako Gordon obrne našo pozornost k filmski glasbi in k čustvenim odzivom, ki jih ta terja od gledalca. V eni izmed inštalacij je Feature Film projiciral na vrh visoke stavbe in na ta način vključil enega izmed glavnih motivov Vrtoglavice. Gordon je leta 1996 prejel Turnerjevo nagrado in naslednje leto predstavljal Veliko Britanijo na Beneškem bienalu. Leta 2005 je med drugim razstavljal v berlinskem Guggenheimu, leto pozneje pa v muzeju moderne umetnosti MoMA v New Yorku.
Philippe Parreno je francoski umetnik in cineast alžirskega rodu, rojen leta 1964. V svojem delu se najpogosteje sprašuje o naravi podobe in o možnih načinih razstavljanja. Pogosto uporabi že obstoječi material, ki ga obogati z lastnimi, predvsem narativnimi idejami. Razstavljal je v pariškem Musée d’Art Moderne, Muzeju moderne umetnosti v San Franciscu in v münchenskem Kunstvereinu. Piše za mnoge umetniške publikacije in je redni sodelavec revije Domus. Njegova dela so vključena v zbirkah newyorškega muzeja moderne umetnosti MoMA, Walker Art Centra v Minneapolisu, centra Georges Pompidou v Parizu, pariškega Musée d’Art Moderne, newyorškega Guggenheima, muzeja moderne umetnosti v San Franciscu in muzeja 21. stoletja na Japonskem.
Oba avtorja sta ljubitelja nogometa. Leta 2006 je studio Universal Film produciral njun celovečerni dokumentarec Zidane – portret 21. stoletja.
kritike
»Najpristnejša kinematična izkušnja tega leta.« Trevor Johnston, Time Out
»Tisti, ki pričakujejo tradicionalni dokumentarec o športu ali Zidanu, bodo bridko razočarani. … Iz bližnje preteklosti je filmu še najbližje dokumentarec Claire Denis z naslovom Vers Mathilde o plesalki Mathilde Monnier. Film je požel cel spekter odzivov, od medleče fascinacije do razdražene zdolgočasenosti. Odziv nefestivalskih občinstev bo verjetno ravno tako mešan.«
Leslie Felperin, Variety
»To gotovo ni tradicionalen dokumentarni film – ne prikazuje niti Zidanovega skrivnostnega življenja v madridskem zvezdniškem okolju niti njegovega francosko-alžirskega porekla in odraščanja na divjih marsejskih ulicah.«
Dan Hill, City of Sound
»Ne gre več le za nogomet, gre za umetniško delo. Fascinantno. Upoštevanja vredna študija.«
James Mottram, The Times
»Zidane – Portret 21. stoletja preplavi občinstvo s svetlobo, zvoki in čustvi. Vse, kar vemo o odličnem nogometu, zgosti v enega samega človeka, v eno samo tekmo.«
Martha Fischer, Cinematical
»Sublimno. Najboljši film o nogometu vseh časov.«
Jason Solomons, The Observer
»Fascinantno delo. Najpristnejši portret športnika.«
Peter Aspden, Financial Times
»Portret športnika, ki ti vzame sapo.«
Cath Clarke, Dazed and Confuzed
»V filmu ne vidimo, kdaj se Zidane dotakne žoge. Slišimo, ko kliče – kliče ‘Ej …’, a ne vidimo odziva. Kliče ‘David, David …’, a njegovega soigralca ne vidimo. Tudi ko slišimo vzklikanje množic, teh ne vidimo. Samo zdi se nam lahko, da je morebiti on tisti, ki so mu namenjeni vzkliki. Postopno podobe, na katerih stalno vidimo samo njega, spregovorijo … on je tako zelo sam.«
Melita Zajc, KINO! (številka 2/3, letnik 2007)