zgodba
Joachim, nekdanji televizijski producent, se odloči, da bo pustil za seboj pariško življenje in se odpravi iskat srečo v Ameriko. Tam spozna skupino ameriških striptizet, plesalk nove burleske, ki jih odpelje na turnejo po zakotju francoskih pristaniških mest in umazanih hotelskih sob, ob tem pa jih pesti nenehno pomanjkanje denarja. Sanje o velikem zaključku turneje v Parizu se razblinijo, ko Joachima pusti na cedilu stari prijatelj, ki mu je obljubil dvorano za nastop. Vrnitev v Pariz odpre boleče stare rane in Joachim se mora znova spoprijeti s svojo preteklostjo …
Režiser Mathieu Amalric, igralska muza nove generacije francoskih filmskih režiserjev 90-ih, predstavlja komično, trpko sladko dramo Turneja, film ceste, odra in zaodrja, ki gledalca popelje v bizaren svet zrelih in šarmantnih (predvsem pa pravih) ameriških striptizet na melanholični turneji po francoski provinci.
zanimivosti
Nova burleska je posodobljena različica in ponovno oživljanje žanra, ki korenini v tradiciji ameriškega in britanskega varieteja (music hall). Izvorno so bile burleskne predstave mešanica družbene satire, glasbenih točk in žgečkljive vsebine, v 20-ih in 30-ih letih prejšnjega stoletja pa so postale nepogrešljiv element ameriške gledališke scene. Žanr je nato počasi slabel in se na koncu skrčil zgolj na odrsko razkazovanje golote, s čimer je postal sinonimen striptizu. Oživljanje burleske pod imenom neo- ali nova burleska, ki smo mu priča od 90-ih let dalje, črpa svoj navdih iz omenjenih obdobij. Izhaja v prvi vrsti iz striptiza, v katerega ponovno vnaša elemente gledališkega performansa, koreografijo, glamur, humor, satiro in malce kaotične zmešnjave.
iz prve roke
»Na površje je zopet priplavala knjiga Sidonie-Gabrielle Colette L’Envers du music hall, ki sem jo vrsto let nosil s seboj. Vsebuje zapiske, ki jih je med neko turnejo pisala za časopis. Serija sublimnih skic njenega življenja in kariere igralke, izgubljene v provinci in škandalozni pantomimi (Colette je bila takrat stara med 33 in 39): ‘Tečemo proti hotelu, proti zadušljivi garderobi in zaslepljujočim lučem. Nemirne, žvenketajoče, kokodakamo kot kokoške in tečemo, proti iluziji razburljivega življenja, topline, dela in zaslužka, brez pomislekov, brez obžalovanja, kesanja in spominov …’
Iskali smo sodobni ekvivalent tega, v striptizu, v nočnih klubih in drugje. A nikjer nismo našli te želje po neprestanem gibanju, Colettine sle po provokaciji, ki prekipeva od zdravja kot čisti izraz svobode telesa. /…/ Nato pa smo v časopisu Libération naleteli na članek o njihovem nastopu v pariškem kabaretu Le Zèbre, ki nas je v trenutku očaral. Čez dve strani so se razprostirale fotografije Dirty Martini, najbolj fellinijevske med plesalkami, in tiste na klavirju, Kitten on the Keys. In nenadoma me je spreletel občutek, da je Colette tam, v tej igrivi in strastni čutnosti, v tej intimni in hkrati politični afirmaciji potencialne lepote slehernega telesa, ne glede na starost in naj bo še tako nekonformistično. Nevarni užitek nastopanja, plahost, fizični pogum, strašljiva krhkost. To je bil začetek. /…/ Takrat je francoski neodvisni producent Humbert Balsan napravil samomor in nenadno soočenje z možnim koncem naše zemeljske eksistence me je hudo prizadelo. Kaj narediš, ko takšno silovito gibalo upora, kakršen je bil on, preprosto izgine? /…/ Zgodba se pogosto porodi iz trčenja dveh elementov. Sprva je neznatna, vendar te obsede. Z Marcelom sva ves čas raziskovala še drugo možnost: mojo fascinacijo s producenti, njihovo norostjo in drznostjo. Kje najdejo moč, da vztrajajo naprej? In tako sva našla povezavo. Zgodbo o moškem, ki se bori s potrtostjo. O nekdanjem televizijskem producentu, ki se po zaslugi teh deklet še enkrat za trenutek vrne v zaodrje, da bi jih ponosno postavil na ogled svoji deželi, kot bahav dokaz svojega vstajenja, svoje vrnitve.«
– Mathieu Amalric, režiser in koscenarist
portret avtorja
Mathieu Amalric (rojen leta 1965 v francoskem Neuilly–sur–Seine) je francoski filmski igralec in režiser. Kot igralec debitira v filmu Lunini ljubljenci (Les favoris de la lune, 1985) režiserja Otarja Iosselianija. Od osemdesetih let dalje sodeluje z velikimi imeni francoskega filma, kot so Arnaud Desplechin (Kralji in kraljica (Rois et reine), 2003; Božična zgodba (Un conte de Noël), 2007), Olivier Assayas (Konec avgusta, začetek septembra (Fin août, début septembre), 1998), André Téchiné (Alice et Martin, 1997) in Alain Resnais (Divje trave (Les herbes folles), 2008).
Čeprav je Amalric predvsem igralski obraz avtorskega filma, ga vse pogosteje srečamo tudi v spektakularnejših produkcijah – v Kvantumu sočutja (Quantum of Solace, 2008) Marca Forsterja odigra najbolj nenevarnega podleža v zgodovini bondiad. Z režijo se prvič spoprime leta 1997 v nizkoproračunskem celovečernem prvencu Mange ta soupe, ki mu leta 2001 sledi še celovečerna drama Stadion Wimbledon (Le stade de Wimbledon). Za film Turneja, v katerem prvič odigra tudi glavno vlogo, na filmskem festivalu v Cannesu leta 2010 prejme nagrado za najboljšo režijo.
kritike
»Ne moremo si kaj, da ne bi filma interpretirali kot prispodobe igralčeve-režiserjeve lastne pozicije znotraj francoskega filma, ekstrapolirane v svet teatralnega striptiza. Pozicije žonglerja, ki išče ravnotežje med hermetičnim, ekskluzivnim svetom avtorskega filma in energičnim spektaklom ameriške zabavne industrije. Zand pa je tudi poklon predstavi filmskega producenta kot vrvohodca. Po Amalricovih besedah sta lik deloma navdihnili tragični osebi drznih in brezkompromisnih francoskih producentov Jean-Pierra Rassama in Humberta Balsana, ki ju je kariera pahnila v prezgodnjo smrt. Brčice, ki si jih igralec nadene za to vlogo, so menda poklon neutrudnemu portugalskemu producentu Paolu Brancu. Ti metafilmski elementi so skrbno vtkani v celostno strukturo filma, ki je prijetno epizodna in nevsiljivo dramatična, v skladu z naključnim (‘če je danes sreda, smo najbrž v Le Havru’) itinerarjem potujoče zasedbe. /…/ Ne moremo pa si tudi kaj, da se ne bi ob Amalricovi upodobitvi Joachima Zanda spomnili Cassavetesovega Umora kitajskega pobiralca stav (1976) z Benom Gazzaro v vlogi Cosma Vitellija, lastnika striptiz bara, ki ima rad vsa svoja dekleta.«
– Chris Darke, Sight & Sound
»Turneja je smešna, inteligentna, otožna – prav takšna kot Amalric. /…/ V filmu pa je ves čas prisoten dinamizem, nerodno hrepenenje po nečem boljšem – in to željo delijo tudi plesalke, katerih točke so nenavadno duhovite, njihov prikaz pa osvobojen tako voajerizma kot puritanizma. Zato se Turneja spretno izogne nevarnosti, da bi se prevesila v moralistično žalostinko o iskanju odrešitve. Ravno nasprotno: nočni prizor, v katerem se na bencinski črpalki Joachim in blagajničarka (Aurelia Petit) spogledujeta skozi pleksi steklo, je eden najbolj ganljivih in seksi prizorov preteklega leta.«
– Sukhdev Sandhu, The Telegraph
»V Turneji, Amalricovem poklonu umetnosti ameriške burleske, je treba oblačila odvreči in šov mora naprej. Amalric v sodelovanju s skupino resničnih umetnic novodobne burleske v zgodbi o iztrošenem producentu, ki v zasedbi gostujočih ameriških striptizet odkrije izgubljeni esprit de corps, ponovno oživlja retro svet perja in pahljač.«
– Jonathan Romney, Screen Daily
»Preden v kina trešči Burleska, si raje oglejte inteligentnejšo in bolj seksi variacijo na temo v režiji francoskega igralca/režiserja Mathieuja Amalrica. V Turneji igra Joachima, pogorelega in izčrpanega producenta, ki se v rodno Francijo vrne z gostujočo zasedbo slovitih newyorških plesalk nove burleske, vključno z Julie Atlas Muz, Dirty Martini in Mimi le Meaux (ki igrajo same sebe). /…/ Amalric, ki so ga navdihnili spomini na varietejsko kariero Sidonie-Gabrielle Colette, je za raziskavo tematike izbral resnične plesalke, odpeljal svojo zasedbo na resnično turnejo po podeželskih odrih in posnel film v naturalističnem duhu (kot vpliv navaja Cassavetesa). Rezultat preveva občutek domačnosti in šarma, je hkrati ganljiv in trpek …«
– Ben Walters, Time Out London
»Neverjetno energičen in zapeljiv film, poln začinjene duhovitosti in melanholije.«
– Tim Robey, The Telegraph
»Če je bil že Stadion Wimbledon resnično izjemno delo, pa je njegov zadnji, tretji celovečerec z naslovom Turneja prava mala mojstrovina. To krasno posvetilo ameriški burleski, temu specifičnemu žanru varieteja, ki v klubskih nastopih združi pogosto prostaški humor in striptiz, je na platnu zaživelo v zgodbi o francoskemu televizijskemu producentu Joachimu (z vso svojo igralsko norostjo in modrostjo ga je čudovito upodobil prav sam Amalric), ki je zaradi nikoli razkrite tragedije zapustil Pariz in se zatekel v Združene države, kjer je v poslovnem razmerju in prijateljstvu z ženskami, članicami skupine, ki goji ameriško burlesko, ponovno našel samega sebe in moč, da se sooči z demoni preteklosti. /…/ A čeprav osredotočenost na medosebna razmerja in odnose nikoli zares ne popusti, pa je v filmu najti tudi druge namige. Eden takih doseže že skoraj politično razsežnost: čeprav Amalric nikoli neposredno ne spregovori s političnim besednjakom, pa je nemogoče spregledati, da je s sopostavljanjem dveh različnih pristopov k življenju in umetnosti – na eni strani je seveda sproščeni, poudarjeno eklektični in drzni ameriški duh, na drugi pa vse bolj boječi francoski, za katerega se zdi, da rasignirano sprejema danosti – Amalric podal tudi kritiko vse manj drzne evropske družbe, ki ji manjka uporniškega duha in ki živi v nekakšnem krču. Amalric je s Turnejo nedvomno dosegel vrhunec svoje ustvarjalne poti in hkrati ustvaril eno najbolj očarljivih del dosedanje filmske sezone.«
– Denis Valič, Ekran
TURNEJA
(Pisani krt v steklu)
Čista tišina
želje
lačni
mikrofoni
gnezdijo
v podobah
cenzura
skaklja
v prah
nasmeška
– Igor Bizjan