zgodba
Na videz popolno zakonsko zvezo med uglednim newyorškim zdravnikom Billom Harfordom in njegovo prelepo ženo Alice nekega večera pretrese njena izpoved, v kateri možu razkrije svoje spolne fantazije o drugem moškem. Zdravnik se razrvan poda na nočne ulice New Yorka, kjer po vrsti čudnih pripetljajev sreča starega prijatelja, ta pa mu pove o skrivnostni zabavi v maskah v razkošni podeželski graščini. Bill najame kostum in se vtihotapi v dvorec …
Trinajsti in poslednji film Stanleyja Kubricka, posnet po Sanjski noveli Arthurja Schnitzlerja, je vznemirljivo psihoseksualno popotovanje s (tedanjima zakoncema) Tomom Cruisom in Nicole Kidman v glavnih vlogah.
iz prve roke
»Knjiga raziskuje seksualno ambivalentnost srečnega zakona /…/. Nasproti postavi resnične pustolovščine moža in domišljijske dogodivščine njegove žene ter zastavlja vprašanje: ali obstaja resna razlika med tem, da o seksualni avanturi sanjamo, ter tem, da jo dejansko uresničimo? /…/ Schnitzler je po mojem mnenju eden najbolj podcenjenih pisateljev dvajsetega stoletja; najbrž zato, ker se ni ukvarjal s stvarmi, ki bi imele očiten družbeni pomen. Mislim, da je težko najti pisatelja, ki bi bolje razumel človeško dušo in ki bi imel globlji vpogled v to, kako ljudje razmišljajo, kako se vedejo in kakšni v resnici so; in ki bi imel nekakšen vsevidni pogled – sočuten, pa čeprav rahlo ciničen. /…/ Mislim, da idealen roman za filmsko priredbo ni roman akcije, temveč – ravno nasprotno – roman, ki se pretežno ukvarja z notranjim življenjem junakov. Prirejevalec bo z njim prejel absolutni kompas, ki mu bo razkril, o čem liki razmišljajo in kaj čutijo v vsakem trenutku zgodbe. Iz tega lahko izpelje akcijo, ki bo objektivni korelat psihološki vsebini knjige in ki bo to vsebino ustrezno dramatizirala – na prikrit, subtilen način, ne da bi morali igralci občinstvu servirati pomene. /…/ Če hočeta film ali gledališka igra o življenju povedati kaj zares resničnega, morata to storiti na zelo posreden način, saj se lahko samo tako izogneta podajanju površnih sklepov in lepo zapakiranih idej. /…/ Ideje morajo odkriti gledalci sami. Vznemirjenje, ki ga ob tem čutijo, naredi ideje še mogočnejše.«
– Stanley Kubrick
»Stanley je o tem projektu razmišljal kakšnih osemindvajset let. Stanovanje v filmu je stanovanje, v katerem je živel z ženo Christiane. Poustvaril ga je. Pohištvo v hiši je pohištvo iz njunega doma. Slike so seveda Christianine. To je najbolj osebna zgodba, kar jih je kdaj posnel. Filma se je hotel prvič lotiti po Loliti (1962) in Christiane mi je takrat povedala, da mu je rekla: ‘Prosim, ne naredi tega … lepo prosim, ne zdaj. Tako mlada sva še. Ne spuščajva se zdaj v to.’ /…/ Vesel sem, da z Nic tega filma nisva posnela v prvem letu najinega zakona. Stvari, o katerih smo se s Stanleyjem pogovarjali in se z njimi soočali, so bile zelo nepredvidljive in eksplozivne. Lika sta v hudem konfliktu. Ko govoriš o ljubosumju in prvinskih čustvih, ki moške spravijo na kolena, je to lahko prav uničujoče. /…/ Stanleyja ni zanimal seks. Film govori o številnih stvareh, predvsem pa o dinamiki razmerja, ki je pod vplivom surovih čustev obsesije in ljubosumja. In o tem, kako lahko en sam neznaten dogodek v življenju v človeku sproži tako pogubna čustva. /…/ Ni mi bilo všeč igrati dr. Billa. Lik mi res ni bil všeč. Neprijetno je bilo. Ampak nikoli si ne bi odpustil, če tega ne bi naredil.«
– Tom Cruise
»Igralec se zaveda, da je na eni strani resničnost, na drugi pa pretvarjanje. Meja med obema pa se včasih zabriše – kadar delaš z režiserjem, ki to dopusti. To je zelo vznemirljiva stvar. In zelo nevarna.«
– Nicole Kidman
kritike
»Brez dvoma eden najtežje pričakovanih filmov našega časa. /…/ A ko vsa radovednost splahni in se ves medijski direndaj poleže, nam ostane navdušujoč, tematsko bogat, čudovito atmosferičen in zgolj občasno mučen film; globoko radoveden premislek o tem, koliko lahko moški in ženska drug drugemu zaupata in koliko se lahko v resnici poznata. Izjemno natančno, premišljeno in precizno delo, ki gledalca začara na prav poseben način.«
– Todd McCarthy, Variety, 1999
»Široko zaprte oči, prežete z grotesknostjo in črnim humorjem, so velik film o tesnobi in strahu pred seksom, ne pa o seksu samem. Z njim je Kubrick kot že tolikokrat poprej uspel razočarati številne gledalce. Po filmih, ki so se končali apokaliptično (Dr. Strangelove), skrivnostno (2001: Odiseja v vesolju), cinično (Peklenska pomaranča), melanholično (Barry Lyndon), tragično (Izžarevanje) in nihilistično (Full Metal Jacket), nam je tik pred smrtjo prvič v karieri pokazal svetlikanje na koncu tunela, zoro na koncu nočnega popotovanja. Joker v filmu Full Metal Jacket svoje občutke o tegobah vojne povzame s komentarjem: ‘Svet je usran … res je. Ampak živ sem. In ni me strah‘, Alice pa se je iz svoje in Billove čustvene odiseje naučila: ‘Mogoče morava biti hvaležna, da nama je uspelo preživeti vse te pustolovščine, pa naj so resnične ali le v sanjah.’ Prvi prizor, brez dvoma najbolj erotičen v vseh Kubrickovih filmih, z Nicole Kidman, s hrbtom obrnjeno proti kameri, veličastno v svoji goloti, napoveduje zadnji prizor, v katerem možu nežno in hkrati prostaško predlaga, da gresta domov in se ljubita. Se je Kubrick končno pomiril z življenjem? Gledano nazaj, besede, ki jih izreče Alice, zvenijo kot epitaf.«
– Michel Ciment, Kubrick, 2001
»/…/ osupljivi zadnji Kubrickov film je navdušujoč prispevek v režiserjev kanon. /…/ V filmu, ki se je izkazal za najbolj tvegan podvig njegove kariere, je mož, sposoben z vsakim delom ustvariti povsem nov svet, kot zadnjo postajo izbral spalnico – do točke, ko postanejo obsežni zakonski pogovori glavni dogodki v dolgi, vijugasti in nadrealni zgodbi. Režiser, ki so ga pogosto obtoževali, da ustvarja hladne like, se je tokrat dotaknil skritega dela ledene gore. /…/ ‘Življenje gre dalje,’ proti koncu filma cinično izjavi Pollackov lik. ‘Vedno gre dalje … dokler ne gre več.’ Skupaj s temi besedami nam je Kubrick kot epitaf zapustil še eno briljantno provokativno mojstrovino.«
– Janet Maslin, The New York Times, 1999
»Široko zaprte oči se najlepše gledajo kot zrcalna slika in dopolnilo Kubrickovi mojstrovini 2001: Odiseja v vesolju. Če je 2001 odiseja onkraj neskončnih meja neznanega vesolja, je pričujoči film identično potovanje prek predobro znanega teritorija odnosov med moškim in žensko. Oba filma nas popeljeta skozi prostore, ki so na videz znani, skrivnostni in lepi. In pri ustvarjanju teh prostorov sta Kubricka v obeh primerih vodila tako intuicija kot intelekt.«
– Michel Chion, Eyes Wide Shut, 2002
»Ena najboljših stvari /…/ pri Široko zaprtih očeh je, da večinoma ne gre za film o devetdesetih, ampak za nekaj, kar je bližje najboljšim filmom iz preteklosti. (Lahko bi celo trdili, da pove nekaj tehtnega o praktično vsakem desetletju dvajsetega stoletja, razen o devetdesetih.) Stanovanje Harfordovih prikliče v spomin filme noir, kakršne je snemal Otto Preminger v štiridesetih ali petdesetih, orgija v kostumih pa s svojo obredno intenzivnostjo seže vse do nemega filma – da Judexa Georgesa Franjuja niti ne omenjamo. /…/ To je osebno delo, pa tudi sanjska poezija tiste vrste, ki jo je večina filmske industrije brezobzirno zavrgla – in film bo živel dlje od vseh svojih nasprotnikov.«
– Jonathan Rosenbaum, Chicago Reader, 1999
»Če vam pride na misel Baudrillardovo vprašanje, ‘Kaj početi po orgiji?’, tedaj je Kubrickov film dokončen dokaz, da smo Freud, Kubrick, Baudrillard, Cruise, Kidmanova, vi in jaz živeli v istem stoletju, ki ga je nepreklicno konec. Fuck!«
– Stojan Pelko, Ekran, št. 1/2, 2000
»Vizija sveta, ki nam ga Kubrick skuša pokazati v svojem zadnjem – in po režiserjevem mnenju tudi najboljšem – filmu, prestolnica ameriškega imperija ob koncu ameriškega stoletja, je vizija, v kateri bogati, vplivni in privilegirani obravnavajo nas ostale kot potrošno robo; svoje zločine prikrivajo z lepimi slikami, sijočimi površinami, pa tudi umori, lastne otroke pa obsojajo na življenje suženjstva in prostitucije.«
– Tim Kreider, Film Quarterly, 2000
»Kubrickov največji dosežek v filmu je, da pričara in vzdržuje nenavadni, občasno erotični ton zdravnikovih čudnih srečanj. /…/ Vsak prizor ima lasten fokus in intenzivnost; vsaka sekvenca ima lasten dramaturški lok. Vse skupaj pa vodi v izjemen prizor orgije v podeželskem dvorcu, na katero zdravnik vdre in nato tava med podobami desadovskih spolnih ritualov in razvratnega zvijanja, vrednega samega Boscha.«
– Roger Ebert, Chicago Sun
»Nestrpno pričakovani film Široko zaprte oči je več kot film o seksu. Je film o zvestobi. Kubrick, ki so mu pogosto očitali, da je ‘hladen’ režiser, v svojem labodjem spevu široko razpre srce.«
– Bob Graham, San Francisco Chronicle, 1999
»Zakaj so vsi računali na rušenje seksualnih tabujev, ni jasno. Kateri tabu pa pri seksu v vseh teh letih in v vseh teh filmih še ni bil zrušen? Je mogoče pri seksu sploh še kaj zrušiti? Jasno, po drugi strani pa bi bilo naivno pričakovati, da Kubrick v filmu o seksu ne bo zrušil seksualnih tabujev, toda neumno je bilo misliti, da bo rušil tiste tabuje, ki so jih že zrušili drugi filmi, recimo porniči. Zato ne preseneča, da je zrušil edini seksualni tabu, ki je še preostal: mit o seksu. Mit o tem, da seks obstaja. V Široko zaprtih očeh vsa spolna razmerja spodletijo: ženska med seksom umre, ko moški – Bill ali pa kdo drug – objame žensko, se ta spremeni v truplo, prostitutka je že seropozitivna (še živa, a že mrtva), moški je vedno prepozen, žensko vedno zamudi. In ta “zamuda” je integralni del odnosa med moškim in žensko. Bill “pravo” žensko najde šele v mrtvašnici. Tu imate tisto razvpito orgijo, ja, tu so vsi tako obsedeni s seksom, kot da ne obstaja več. Seks je tu povsod – samo v seksu ne.« ZA+
– Marcel Štefančič, jr., Mladina