zgodba
Po romanu legendarnega pisca rumenih krimičev Jima Thompsona posneta zgodba pripoveduje o mladem, čednem, priljubljenem šerifovem namestniku iz malega ameriškega mesta. Vendar ima Lou Ford v resnici kopico težav. Z ženskami, z zakonom, s trupli, ki se kopičijo v njegovem okrožju. Predvsem pa z dejstvom, da je pod uglajeno, šarmantno površino v resnici tudi sadist, psihopat in morilec. Zanka okrog njegovega grla se zateguje in samo še vprašanje časa je, kdaj bo mladeniču zmanjkalo izgovorov …
Prvi ameriški film legendarnega britanskega režiserja Michaela Winterbottoma je obenem uspešen poskus revitalizacije filma noir in povsem sodobna, šokantna kriminalka, ki je po premieri na festivalu Sundance sprožila tako razsrjene in pretresene kot navdušene odzive.
iz prve roke
»Ne maram filmov, ki manipulirajo z gledalci in jih pripravijo do tega, da vsi naenkrat ob istem času čutijo natančno isto. Thompson briljira v pripovedovanju zgodbe, stopnjevanju napetosti in ustvarjanju všečnih trenutkov in likov. Upam, da sem uspel vse to prevesti tudi v film, upam pa tudi, da premore dovolj kompleksnosti, da bodo različni ljudje različno sprejemali glavnega junaka Louja Forda. Lou Ford je morilec – vendar ga imajo ostali liki v zgodbi tudi radi. Ena najboljših plati te zgodbe tiči prav v tem, kako Louja ljudje, ki mu ne zaupajo in ki jih naposled celo umori, vseeno ljubijo. Gre za neverjetno kompleksen, zanimiv lik in upam, da smo ga takšnega ohranili tudi v filmu. /…/
Morilci in ubijalci: to je snov drame, ne samo filma. Gre za ekstremno različico sveta. Naša zgodba je dinamična, ekstremna, polna seksa in nasilja, napolnjena z natanko tistimi rečmi, ki ljudi pritegnejo h gledališkim igram, knjigam ali filmom … celo časopisi so napolnjeni z natanko takšnimi zgodbami. Ljudi zanimajo življenja, ki predstavljajo ekstremne verzije njihovih lastnih življenj. Obenem pa sem prepričan, da gre tudi za izredno čustveno, za zelo lirično zgodbo. Ne zgolj za nasilje, ampak tudi za potencial lepote, ki se pred našimi očmi razblinja v prah. /…/
Mislim, da so filmi noir fantastični, fantastične so tudi noir knjige. Esenca noir žanra, ki ga Thompsonova knjiga tako briljantno odraža, je nadvse zabavna, mračna, seksualna, nasilna zgodba, ki predstavlja izjemno zabavno čtivo in bo, tako upam, podobno privlačna tudi v filmski obliki. Obenem pa ta zgodba vsebuje določene bolj ambiciozne in zapletene ideje o naših predstavah sveta, samih sebe, drugih ljudi okrog nas, in o tem, kako družba in družbeni odnosi lahko pokvarijo ali uničijo posameznika. Gre skratka za ambiciozen, polnokrven povzetek življenja. Ne zgolj za zgodbo o ženskah in nasilnih moških, temveč za zgodbo, ki te pripravi k razmišljanju o svetu in lastnem življenju. /…/
Ena očitnih idej pri snemanju tega filma je bila, naj bo nasilje prikazano na šokanten način. Nasilje je šokantno tudi v knjigi. Povsem legitimno se je odločiti, da si filma ne boste ogledali, očitki o njegovi nemoralnosti pa so vendarle preveč enostavni in celo perverzni. Vsekakor je napačno razmišljati, da bi nasilje izginilo iz resničnega sveta, če ga izbrišemo iz filmov.«
– Michael Winterbottom, režiser
portret režiserja
V slabih petnajstih letih, kolikor traja njegova ustvarjalna kariera, je Michaelu Winterbottomu uspelo pridobiti status enega najbolj drznih, tudi politično angažiranih sodobnih režiserjev, ki je v tem času prepotoval dobesedno ves svet in posnel že blizu dvajset nadvse raznolikih celovečernih filmov. Rojen leta 1961, Winterbottom svojo kariero prične z delom na televiziji. Do svetovne slave se dokoplje že z drugim celovečercem Temno srce (Jude, 1996), posnetim po režiserjevem najljubšem (istoimenskem) romanu Thomasa Hardyja. S svojim naslednjim filmom Dobrodošli v Sarajevu (Welcome to Sarajevo, 1997) prvič eksplicitno izkaže svoj politični angažma, vestno in pogosto kontroverzno obravnavo aktualnih in perečih problemov sodobnega sveta, ki pride do izraza vsaj še v njegovih novejših filmih Na tem svetu (In This World, 2002, zlati medved v Berlinu), Pot v Guantanamo (The Road to Guantanamo, 2006, srebrni medved za režijo v Berlinu) in Mogočno srce (A Mighty Heart, 2007). Z realistično dramo Pravljična dežela (Wonderland, 1999) se prvič oprime energičnega, na pol improviziranega načina snemanja filmov s čim manjšo filmsko ekipo, kar nato postane njegov prepoznaven avtorski pečat. Za njegovo največjo uspešnico doslej velja film 24-urni žurerji (24 Hour Party People, 2002), v katerem secira legendarno glasbeno sceno osemdesetih iz Manchestra (Joy Division, Happy Mondays) in v svetovno orbito izstreli nadarjenega igralca Steva Coogana. Leta 2004 razburka filmske vode s sijajno minimalistično ljubezensko melodramo 9 orgazmov (9 Songs), ki jo zavoljo nazornega prikazovanja spolnih odnosov med ljubimcema marsikdo označi za pornografijo. Njegova intimna družinska drama Genova (2008) je lansko jesen odprla novo filmsko sezono Kinodvora in požela odlične kritike.
kritike
»Ena najbolj srhljivih in verjetnih prvoosebnih zgodb o izkrivljenem zločinskem umu, na katero sem kdajkoli naletel.«
– Stanley Kubrick (o istoimenski knjigi Jima Thompsona)
»Ključna presežna vrednost filma se skriva v Caseyju Afflecku v vlogi naravno rojenega izprijenca. Vražji nasmešek in zlovešči pogled tega zadržanega igralca sta že sama po sebi dovolj prepričljiva, da se Morilec v meni ne izrodi zgolj v polteno, stilizirano in ekstravagantno krvavo kopel.«
– J. Hoberman, The Village Voice
»Na neki način je Winterbottomov prvi povsem ameriški film njegov najbolj očitno zloščen izdelek, ki ga najlaže povežemo z določenim žanrom: čvrsto in prepričljivo se umešča znotraj hollywoodske tradicije filma noir. Obenem pa gre za samovoljno odločitev, tipično za tega samovoljnega avtorja, saj se Thompsonov prebrisan, težaven tekst v adaptacijo ne ponuja nič lažje kot, denimo, s tragedijo obloženo Temno srce Thomasa Hardyja, ki ga je Winterbottom na filmsko platno prenesel leta 1996.«
– Joseph Bevan, Sight and Sound
»Na festivalu Sundance, v Berlinu in povsod drugje, kjer je bil film prikazan, so se dogajali protesti proti nasilju do žensk, ki ga prikazuje; in prizore pretepanja žensk je v filmu brez dvoma težko gledati. Vendar je tako tudi prav. To ni stripovsko, tarantinovsko nasilje, kakršnega odpraviš z ironičnim smejanjem, temveč nekaj podlega in odvratnega – in kot takšno je tudi prikazano. Nasilje v filmu zrcali nasilje v romanu in mehčanje slednjega bi bilo izdaja.«
– Philip Kemp, Sight and Sound
»Material, ki bi se v rokah napačnega režiserja utegnil izkazati za žgečkljivega, se pod režijsko taktirko Winterbottoma izkaže za nekaj globoko pretresljivega in šokantnega.«
– Graham Fuller, Film Comment
»Winterbottom spretno balansira med brutalnim noir trilerjem s pripadajočo retropodobo in preciznim psihološkim profilom sadističnega psihotika. Ni veliko režiserjev, ki bi si upali od gledalca zahtevati, da se identificira s tako srhljivo hladnokrvnim likom, kot je Lou Ford. Winterbottom s pomočjo sijajnega Caseyja Afflecka to izpelje suvereno, ne da bi trznil z očesom. Morilec v meni ni za občutljive duše, pri trpežnejših ljubiteljih žanra pa si bo brez težav zagotovil mesto v zbirki kultnih primerkov, čeprav ga tudi oni najbrž ne bodo gledali prav pogosto. Tako intenzivni filmski prizori se ne pozabijo kar tako.«
– Špela Barlič, Pogledi
»Lou Ford, groteskni noir fatalist, po malem pianist, po malem Lothario, po malem polnočni kavboj, po malem inscenator, po malem fabulist, po malem Tristram Shandy, je morilec 20. stoletja, in to dobesedno: ko ubija ženske (Jessica Alba, Kate Hudson), jih ubija tako intenzivno, tako snobovsko, tako mačistično, tako seksistično, tako sadistično, tako pošastno in tako nihilistično, kot da bi hotel ubiti 20. stoletje – in to, kar je 20. stoletje naredilo iz njega. Svojih žrtev ne ubija, ampak jih zaduši z 20. stoletjem – s smrtjo, ki je le nadaljevanje seksa. »Potrpi, ljubica, saj je že skoraj konec!« Ford ubija s Freudom v roki in s countryjem v glavi, toda publiki lahko vedno didaktično pomežikne: Saj ste to hoteli, ne? Ford je morbidni, ničejanski, apokaliptični postmodernist, ki ve, da ljudje v kino ne hodijo zaradi morale, ampak zaradi tega, kar je iz njih naredilo 20. stoletje. ZA +«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina