zgodba
Soseska Jaffe, kot jo vidi Adžami, je talilni lonec različnih kultur in napetosti med judi, muslimani in kristjani. S pogledom skozi čas se lahko skozi oči različnih likov prepričamo, kako težaven je njihov položaj. Občutljiv trinajstletnik Nasri in njegov starejši brat Omar živita v nenehnem strahu. Stric je ustrelil člana uglednega židovskega klana, zato njuni družini grozijo z maščevanjem in s smrtjo. Mlad in naiven palestinski begunec Malek ilegalno dela v Izraelu, da bi plačal operacijo, ki bi rešila življenje njegovi materi. Premožnejši Palestinec Bindž kljub ogorčenju svojih najboljših prijateljev sanja o svetli prihodnosti z judovskim dekletom. Judovski policist Dando je obseden z iskanjem izginulega brata, ki naj bi ga umorili Palestinci … Usode osrednjih likov, ujetih v konfliktne razmere, kjer so sovražniki prisiljeni živeti kot sosedje, se prepletejo v silovitem in tragičnem trčenju, ki ponazori vso dramatičnost nasprotij med različnimi religijami, kulturami in političnimi prepričanji.
Adžami z izvirno zgodbo o večplastni družbi reflektira edinstvenost tako izraelske kot palestinske realnosti. Režiserja Scandar Copti in Yaron Shani k tematiki pristopata z obeh vidikov palestinsko-izraelskega konflikta. Čeprav izhajata iz različnih socialno-političnih okolij, delita skupno strast do filmske umetnosti in privrženost humanizmu.
iz prve roke
»Film je glede produkcije edinstven, saj nismo sodelovali s poklicnimi igralci, ampak smo izurili okoli tristo različnih ljudi, da so odigrali te vloge. To so storili, ne da bi kadar koli videli scenarij; zaradi tega je bilo veliko težje pridobiti podpornike in težje kogar koli prepričati v uspešnost projekta. Ko smo film posneli, smo začeli montažo z okoli osemdesetimi urami posnetkov, saj so igralci večinoma improvizirali, zato smo samo za montažo filma potrebovali 14 mesecev.«
Yaron Shani, scenarist in režiser
portret avtorjev
Palestinski režiser in scenarist Scandar Copti se je rodil leta 1975 in odraščal v Jaffi. Po uspešno zaključenem študiju na Izraelski politehnični fakulteti se je odločil, da bo uresničil svoje mladostne sanje in postal filmski režiser. Po študiju igre in scenaristike je posnel svoj prvi kratkometražni film The Truth, ki so ga oblasti cenzurirale. Kasneje je oscenaril, režiral in montiral še nekaj kratkih igranih, dokumentarnih in eksperimentalnih filmov. Adžami je njegov celovečerni prvenec.
Izraelsko-židovski režiser in scenarist Yaron Shani se je rodil leta 1973. Univerzitetni študij filma in televizije je končal v Tel Avivu z diplomskim filmom Disphoria, štiridesetminutno dramo, ki je bila nagrajena na dveh mednarodnih filmskih festivalih. Scandarja Coptija je spoznal leta 2002 na mednarodnem festivalu študentskega filma v Tel Avivu. Že takrat sta idejno zasnovala skupni prvi celovečerni igrani film Adžami.
o filmu so povedali
»Neverjetno avtentičen film, katerega glavni odliki sta močna režija in široka igralska zasedba nadvse prepričljivih neprofesionalnih igralcev. /…/ Adžami ponuja tragičen portret življenja v pretežno arabskem mestu, kjer je nemogoče živeti ločeno, po drugi strani pa skoraj enako nemogoče živeti skupaj. Družinske zaveze, družbene obveznosti in nacionalne identitete se prepletajo, mešajo in stapljajo v eno. Nedolžni posamezniki, na katere se film osredotoča z uniformno simpatijo in razumevanjem, pa nastopajo v vlogi žrtev.«
Dan Fainaru, Screen Review
»Priljubljena izraelska šala pripoveduje o skupini moških, ki se redno sestajajo in razpravljajo o stanju sodobnega sveta. Njihovi pogovori so vedno mračnih odtenkov. Nekega dne član te združbe preseneti ostale z izjavo, da je postal optimist. Presenečeno ga pogledajo in vprašajo, zakaj je potem še vedno videti tako zaskrbljen. Moški odvrne: ‘Mislite, da je biti optimist lahko?’ /…/ Poanta in vzdušje te šale sta obenem poanta in vzdušje Adžamija, presunljivo dramatične in ganljivo človeške zgodbe, ki jo družno podpisujeta Palestinec in Izraelec. Adžami je, v enem zamahu, kriminalni triler, kulturna biografija in družinska drama.«
Steven Zeitchik, Los Angeles Times
»Adžami je neverjeten film. Potrebovali so leta, da ga posnamejo, da spravijo skupaj neprofesionalne igralce, muslimane, jude, kristjane. Film ponazarja resnično življenje nasilja in nesporazumov; vsebuje element Romea in Julije. Gre za tragedijo, vendar prelepo tragedijo.«
Viggo Mortensen
»Redkokdaj je bil sod smodnika, kakršnega predstavlja Bližnji vzhod, tako natančno predstavljen na filmu. Največji uspeh filma je lahkota, s katero nam pove tako ogromno reči, in inteligenca, s katero obravnava občutljive teme, kakršne so palestinsko sovraštvo do rojakov, ki kolaborirajo z Izraelci.«
Jay Weissberg, Variety
»Z izjemnim mojstrstvom in občutkom za akcijo režiserja orkestrirata zgodbo štirih družin. Narativne niti vseh protagonistov v stiski se naposled gladko prepletejo v eno … Vsak ima svoje razloge, vsak je žrtev družbenih okoliščin.«
Jean-Luc Douin, Le Monde
»Nočni projektil z Bližnjega vzhoda. Predmet obravnave, forma filma, oba režiserja … vse je izjemno. Dolgi trenutki neverjetne pristnosti, ki jo izžarevajo igralci … kot v neskončnost podaljšana glasbena nota …«
Christophe Ayad, Liberation
»Dve uri vibrirajočih emocij /…/ Adžami se te dotakne /…/ zahvaljujoč predvsem srčnosti, inteligentnosti in mojstrstvu, ki vejejo iz filma.«
A.O. Scott, The New York Times
»To je izjemno pomemben film, ki ga odlikujejo žanrska inovativnost, narativni realizem in odmikanje od klišejskih vzorcev akcijskega filma.«
Ella Taylor, The Village Voice
»Mojstrsko narejen film …«
Joshua Rothkopf, Time Out New York
»Pretresljivo!«
Stanley Kauffmann, The New Republic
»Brezhibnost je rezultat njune uravnotežene režije, ostrina in brezkompromisnost odražata vrhunsko sposobnost opazovanja in razumevanja tematike filma …«
Trevor Johnston, Time Out London
»Spretno poigravanje s pripovednimi perspektivami je občudovanja vredno /…/ in zahvaljujoč direktorju fotografije se skoraj vsi prizori filma zdijo povsem avtentični.«
Eric Monder, Hollywood Reporter
»Poanta je trojna: prvič, te situacije – te »strategije napetosti« – ni več sposoben nihče obvladovati (vsi pogledi v samem filmu – vsa gledišča, vse perspektive, vse pozicije,
vsi zorni koti – so subjektivni, kalejdoskopski), drugič, versko-ideološki konflikt je že davno prelepila klanovsko-gangstersko-šekspirjanska logika moči in preživetja, in tretjič, etnične skupnosti Adžamija so tako daleč od premirja kot ulične tolpe Los Angelesa. Ali pa brazilskega Božjega mesta.«
– Marcel Štefančič jr., Mladina
»Poanta filma tako ali tako veleva, da temu kaosu (skoraj) ni rešitve, prekletstvo spirale
revščine in eksistencialne mizerije vodi zgolj iz ene nesreče v drugo. Zato se cineveritejska
askeza, formalistična preigravanja (elipse, časovni preskoki) in igralci naturščiki, ki jih je še težje ločiti kot igralce v korejskih filmih, zdijo na mestu. Vse je ena velika godlja. Pomembna je distanca do kakršnega koli stigmatiziranja ali favoriziranja katere koli opcije. Adžami je film, posnet s trezno glavo za trezne glave.«
– Simon Popek, Delo