zgodba
Mlada, uporniška Nizozemka (Lotte Verbeek) pohajkuje po opustelih irskih prostranstvih in uživa v prostovoljni osamljenosti. Sreča moškega zrelih let, vdovca (Stephen Rea), ki živi samotarsko življenje v odmaknjeni hiši na prelepem otoku. Ona je radikalna in brezkompromisna, on blag, moder in ironičen. Povezuje ju osamljenost, ki jo oba razumeta kot svobodo. On ji predlaga, naj začne delati zanj v zameno za hrano in ona pristane. Pod pogojem, da ne bo med njima nobenega osebnega stika, samo delovno razmerje. Vendar kmalu oba postaneta radovedna in bi rada drug o drugem izvedela več, po drugi strani pa nočeta prekršiti dogovora. Preprosto življenje, menjavanje dni in noči, dela in počitka, ju zlagoma vse bolj zbližuje. Kdo bo prvi prekršil dogovor?
Osupljivo suveren celovečeren režijski prvenec Urszule Antoniak je obenem ganljiv, nežen in igriv. Vendar zavzame čvrsto držo, ko nanese na vprašanje konflikta med individualno svobodo in potrebo po človeški bližini, ki se pojavi navzlic vsem nepojasnjenim ranam iz preteklosti. Gre za karakterno študijo, prežeto s skrivnostno lepoto in kompleksnostjo, ki nikogar ne bo pustila hladnega.
iz prve roke
»Medtem ko je naš sodobni vsakdan okupiran z vprašanji unifikacije in integracije, si junaka mojega filma izbereta samoto, ki jo razumeta kot osebno svobodo in ugodje. Pa vendar – mar ni hrepenenje po stiku nekaj najbolj človeškega? Kakšne so stopnje procesa vzpostavljanja stikov med dvema osebama, stopnje procesa zbliževanja? Moj film je kinematografski poskus zastavljanja in odgovarjanja na tovrstna vprašanja.«
Urszula Antoniak, scenaristka in režiserka
portret režiserke
Urszula Antoniak, rojena na Poljskem, najprej diplomira iz filma v rodni državi, nato pa še na Nizozemskem, kamor se preseli in kjer ustvarja še danes. Po nekaj kratkih filmih je mednarodna koprodukcija Nič osebnega njen celovečerni prvenec, ki ga – tako kot avtoričine kratke filme – zaznamujejo predvsem poetične podobe, prežete z blago ironijo.
o filmu so povedali
»Eden najkompleksnejših in najlepših filmov na temo medčloveškega zbliževanja.«
Paweł T. Felis, Gazeta Wyborcza
»V zadržanosti med obema protagonistoma prva polovica filma spominja na slovito Intimnost Patricea Chéreauja. In čeprav je rušenje neme pregrade med junakoma nekaj, kar lahko pričakujemo, smo naposled vendarle globoko pretreseni in presenečeni.«
Matthias Wannhoff, Schnitt
»Prvenec Urszule Antoniak je film osupljive lepote, ki ranjena lika skupaj in na pot smiselnega življenja pripelje s pomočjo izjemne topline in humorja.«
Ronald Bergen, Guardian
»Intenzivno osebna zgodba o razmerju med zagrizeno neodvisno mlado žensko in prijaznim vdovcem gledalca povsem posrka vase.«
The Hollywood Reporter
»Film Nič osebnega se bo najbrž zdel marsikomu na prvi pogled nič posebnega. Pa je tako kot ironični naslov nasprotno oseben, intimen in v resnici poseben film. /…/ Podton filma je ves čas ironičen, tako z vidika dialogov kot zgodbe v celoti. Ni pomembno kaj se dejansko zgodi, prav dogajanje je zaradi ironičnega odmika pomaknjeno na drugo raven, raven, ki je zaznavna, vendar ne neposredno razvidna. Dogajanje je nakazano in dopolni ga gledalec. Najbrž tudi zato v filmu ni veliko dialogov. Vlogo osrednjega pripovedovalca pa dobi slika. Ob tem je treba omeniti direktorja fotografije Daniela Bouqueta, ki je uspel ujeti ne le nekaj res čudovitih posnetkov tako rekoč nedotaknjene irske obmorske pokrajine, ampak predvsem razpoloženje zgodbe.«
Matej Juh, Radio Slovenija
»“Ljubezen je udomačevanje.” Režiserka Urszula Antoniak je ustvarila silovito zgodbo o osamljenosti in šepetanju čez meje intimnosti – film s tako malo dialogi skoraj zahteva spoštovanje s kratkimi, a udarnimi besedami hvale. Da, je nadvse samozavestno zmontiran, osvetljen, odigran in kolikor premore besed, so natančne kot edini možni udarec s kladivom na glavico žeblja. A predvsem je skromen, srce parajoč ter prvenec (!), sposoben najti svojstveno reakcijo likov v še tako pričakovani okoliščini. Ocena: 8/10«
Peter Zupanc, TV Okno
»Ko na začetku filma vidimo, kako se dolgolaso dekle odpravi z nahrbtnikom v neznano sivo pokrajino s težkim nebom nad sabo – in vemo, da je avtorica pač ‘enako’ mlado dekle –, nam je seveda jasno, da vstopamo v določeno avtobiografičnost, tako značilno za filmske in vsakršne prvence. Oborožimo se z zadržanostjo, toda premišljena struktura tega prvenca in zgleden nivo refleksivnosti (ki pač ni atribut prvencev) nas presenečata iz sekvence v sekvenco. Po pravici rečeno: tako svežega in izpovedno kompaktnega prvega avtorskega filma ne vidimo ravno vsako leto.«
Peter Kolšek, Delo
»Gledamo zgodbo o dveh ranjenih osebnostih, ki ju pri previdnem čustvenem prebujanju varuje nepredirna samota, zaščitni ovoj orjaške, deževne pokrajine. Ta se s svojo vseprisotnostjo sčasoma prelevi v tretji glavni lik; v mrtvo, spokojno protiutež razživetemu človeškemu čutenju.«
Dušan Rebolj, Slovenske novice
»Nič osebnega Urszule Antoniak, poljske režiserke, ki živi na Nizozemskem, je zelo ženski film, predvsem v tematskem smislu. Gre za zgodbo o notranjem konfliktu med individualno svobodo in potrebo po človeški bližini glavne junakinje, ženske brez imena, ki pusti za sabo preteklost in vso simbolno prtljago ter odide z nahrbtnikom brec cilja vandrat po prelepi irski pokrajini. /…/ Nič osebnega je pripoved o genezi nekega možnega razmerja med dvema ranjenima posameznikoma, med moškim in žensko, ki ju igrata uveljavljeni Stephen Rea in Lotte Verbeek, nizozemska ‘shooting star’ na lanskem Berlinalu. Film nagovarja predvsem sodobne ženske, ki razpetost med ljubeznijo in neodvisnostjo občutijo precej bolj kot moški.«
Mateja Valentinčič, TV Slovenija 2 (Ars 360)
»Krasen, zatišen film o osamljenosti, o samoti, o upanju, o želji po človeškem dotiku, ki nikoli ne mine …«
NIČ OSEBNEGA
(..bojim se svetlobe,
trdih pogledov,
ki ne minejo)
Zmečkana
od zakotnih cest,
zapuščenih
kolovozov
sanjaš o
čisti ljubezni,
ki ne bo
pohojena od
smrti
Igor Bizjan