zgodba
Terrence McDonagh je policijski detektiv, ki preiskuje umore v New Orleansu. Med divjanjem orkana Katrina pred utopitvijo reši zapornika, zato ga nadrejeni nagradijo z napredovanjem v poročnika. Ker pa si je med reševanjem iz vode hudo poškodoval hrbet, je obsojen na jemanje močnih protibolečinskih tablet. Leto pozneje skuša Terrence zašiti preprodajalca drog, ki je brutalno umoril družino afriških priseljencev. Preiskava ga popelje v kriminalno podzemlje New Orleansa, medtem ko se sam bori z odvisnostjo od seksa, zdravil in kokaina.
Herzogova priredba istoimenskega kultnega filma Abela Ferrare iz leta 1992 šokira in navdušuje; Herzogu je namreč uspelo dozdevno nemogoče: ujeti in celo preseči blazno, dementno energijo, ki prežema blazno zgodbo o fizičnem in moralnem razkroju dementnega detektiva. Absolutno najboljša vloga Nicolasa Cagea!
iz prve roke
»Za projekt sem se odločil zaradi zanimivega scenarija; gre za zelo, zelo temačno zgodbo. Všeč mi je, ker nekako odseva določeno stran skupinske duševnosti – včasih obstajajo za film noir še zlasti ugodne okoliščine. Ne razvije se brez ustreznega gradiva. Dogaja se v New Orleansu, ki je navdušujoče mesto. /…/ Po Katrini je tam še posebej zanimivo. Malomarnost in politika po hurikanu sta bili preprosto osupljivi. To je povezano z javno moralo.«
Werner Herzog, režiser
portret avtorja
Werner Herzog, romantični prerok novega nemškega filma sedemdesetih, velja za enega najbolj obsedenih, čudaških in spornih režiserjev v vsej filmski zgodovini. Podoba orjaške železne barke, ki jo najeto indijansko pleme vleče po strmem, pragozdnem hribu navzgor v Herzogovem morda najbolj zloglasnem filmu Fitzcarraldo, se bolj kot nora rekonstrukcija nore ideje (film je posnet po resničnih dogodkih) kaže kot dokument Herzogove megalomanske predstave o filmski umetnosti. Znan je po številnih radikalnih izjavah, ki jih je v svojih filmih tudi marljivo ilustriral: »Obdajajo nas izrabljene podobe in zaslužimo si nove.«, »Dejstva proizvajajo pravila in resnica razsvetljuje.«, »Film pozna globlje plasti resnice, govorimo lahko tudi o poetični, zamaknjeni resnici. Taka resnica je skrivnostna in se izmika razlagi, dosežemo jo lahko le s pomočjo potvarjanja, domišljije in stilizacije.«, »Film je umetnost nepismenih.«
kritike
»Herzogov film se dogaja takoj po apokaliptičnem divjanju Katrine, ko Ameriki – Bushevi administraciji – ni uspelo zavarovati in rešiti prebivalcev Big Easyja. In McDonagh, histerični populist, ne izgleda ravno kot policaj, ki bi lahko koga zaščitil ali rešil. Herzog ga sprofilira kot alegorijo sil, ki so po Katrini zatajile. ‘Reši me,’ vpije na začetku neki kriminalec, ki ga zaliva voda. McDonagh sikne le: ‘Misliš, da se bom zaradi tebe močil?’«
Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Zahvala za končni izdelek gre izjemni igralski zasedbi, v kateri izstopa Nicolas Cage. Po oskarju za Leaving Las Vegas (1995) se je igralec nekako znašel v slepi ulici kombinacije slabih filmov in svoje, večkrat enoplastne, za mnoge celo moteče igre. A kar zna biti njegov minus pri vseh drugih vlogah, tu deluje preprosto – briljantno. Kljub pretiravanju (ali pa morda prav zaradi njega). Cage in Herzog sta vzela Keitelovega poročnika ter njegova eratična in ekscesna dejanja postavila na tretjo potenco. Cageov poročnik je hiperaktiven, intenziven, grotesken, psihotičen. Tabujev zanj ni – pa naj gre za podtikanje dokazov ali za seks z mladenko, od katere ukrade heroin, za druženje z morilci, ker pač potrebuje denar, ali za odtegovanje respiratorja starim gospem, da bi tako prišel do podatkov.«
Kaja Sajovic, RTV SLO