zgodba
Madžarska na začetku 17. stoletja. Grofica Elizabeta Bathory velja za najmogočnejšo žensko v kraljestvu. Je lepa, pametna in neuklonljiva. Ko po moževi smrti spozna veliko mlajšega plemiča Ištvana, se vanj na smrt zaljubi. Toda srečna ljubezen ne traja dolgo. Ištvanov oče, grof Turzo, ki želi Elizabeto uničiti in se polastiti njenega premoženja, prisili sina, da prekine ljubezensko zvezo. Elizabeta ne sluti, da je bila žrtev politične zarote. Prepričana je, da jo je mladi ljubimec zapustil zato, ker se je postarala. V obupu in obsedenosti začne verjeti, da ji lahko le kopanje v deviški krvi povrne nekdanjo lepoto in večno mladost.
Zgodovinska drama o vzponu in padcu zloglasne madžarske grofice Bathory, ki je vse žrtvovala za ljubezen in druge za svojo večno mladost. Julie Delpy (Dva dni v Parizu) nastopi v vlogi režiserke, scenaristke in Elizabete Bathory, za film pa je napisala tudi glasbo.
kritike
»Ker vampirji počasi, vendar odločno zamenjujejo zombije, tako da postajajo nova velika stvar, je na ta vlak dneva sedla tudi Julie Delpy, ki je o tem projektu – filmu o madžarski »vampirski« grofici Erzsèbet Báthory, ki je imela večjo politično moč od madžarskega kralja – sanjala dolgih sedem let. /…/ Erzsèbet Báthory (1560–1614), ki jo igra Julie Delpy, je veljala za pošast, ker se je proti staranju borila na unikaten način: kopala se je v krvi devic. Kar seveda pomeni, da je moralo za njeno »večno mladost« pasti ogromno devic. Na stotine. Hja, njena obsedenost z devicami je bila genocidna, toda Grofica ima kvazifeministični format, zato njena obsedenost z devicami zveni kot ironična subverzija mačistične, patriarhalne, seksistične obsedenosti z devištvom. Julie Delpy v Erzsèbet Báthory vidi močno, ozaveščeno, neodvisno, radikalno žensko, ki je bila pred svojim časom – žensko, ki je lahko dominantni, represivni, posesivni moški politiki konkurirala le z ‘večno mladostjo’, z osmozo deviške krvi, potemtakem tako, da devic ni prepustila moški konzumaciji, ampak jih je raje ‘deflorirala’ in pokonzumirala kar sama.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»… Julie Delpy (film je režirala, zanj napisala scenarij in nato še odigrala naslovno vlogo) je ena prvih, ki iz zgodbe ni naredila senzacionalističnega sprevoda sadističnih perverzij. Nasprotno, grofico skuša predstaviti kot žrtev tragične ljubezni in lastnega strahu pred minljivostjo, s katerim se lahko seveda poistovetimo tudi štiristo let pozneje. /…/ Pred nami je izjemno slikovito posnet “križanec” med kostumsko dramo (kostumografija je prav tako čudovita) in psihološko študijo najtemnejših plati človeške nravi.«
– Ana Jurc, RTV SLO
»Izjemno sodoben pristop, prežet z ekonomsko analizo in celo feminističnim diskurzom, odetim v spektakularno fotografijo in odlično igro.«
– Little White Lies
»Silovit in oster … s čudovito predstavo Delpyjeve … posnet na izjemnih lokacijah (le redke prizore so posneli v studiu) in v mojstrsko dodelanih kostumih.«
– Cineuropa
»Z občutkom in ljubeznijo posnet film odlikuje sveža in izjemno pološčena fotografija. Kostumografija, montaža in glasba Julie Delpy dosledno vzdržujejo dostojanstveni ton, s katerim se avtorica loteva te krvave zgodbe.«
– The Hollywood Reporter
»Sijajni igralci, zanimiva zgodba in vznemirljiv pristop k zgodovinskemu materialu … Krvava grofica ponuja veliko.«
– FILMSTARTS.de