So le ljudje, ki delajo napake, kljub temu pa jih mnogi želijo videti mrtve, še posebno če proti njihovim ljubljencem potegnejo napačno odločitev. Nogometni sodniki so na nogometnih zelenicah kljub številnim zvezdnikom nemalokrat v središču pozornosti; včasih upravičeno, drugič neupravičeno. Njihove hipne sodbe so dokončne, druga presoja s pomočjo posnetkov ni dovoljena, naj gre za nepomembno lokalno tekmo ali finale evropskega prvenstva. Režiser Yves Hinant je na nedavnem evropskem nogometnem prvenstvu v Avstriji in Švici dobil dovoljenje za snemanje dela sodnikov; s kamero je stopil v njihove hotelske sobe in domove, na sestanke sodniškega združenja ter seveda na tekme, kjer je lahko snemal tudi radijsko komuniciranje med vsemi štirimi sodniki. Prav ta redko slišani in neznani segment sodniškega dela pokaže, pod kakšnim pritiskom so na vsaki tekmi delivci pravice, neprestano med dvema ognjema igralcev nasprotnih si ekip in seveda trenerjev.
»Če pogledate število sodnikov, ki so bili včasih policisti ali učitelji, gre za tip poklicev, pri katerih si vseskozi v stiku z ljudmi. Na igrišču se ljudje vedejo podobno kot na sobotni večer, ko je razpoloženje na vrhuncu. Policist ali sodnik, zelo hitro moraš analizirati, kaj se dogaja in kako se odzvati. Pod pritiskom moraš ostati miren.« (Howard Webb, sodnik)
Yves Hinant – filmografija
Histoires d’ivoire (2005)
Tout ça ne nous rendra pas le Congo (2005)
Le flic, la juge et l’assassin (2007)
Ubijte nogometnega sodnika/Les arbitres (2009)