zgodba
Pronicljiv, obenem tankočuten in neizprosen dokumentarni portret neke nepovrnljivo izgubljene mladosti, med vrsticami tudi ostra kritika obsojajočega pogleda družbe na margino. Eden vrhuncev slovenskega dokumentarnega filma.
iz prve roke
»Najprej potrebuješ izgovor, da se lotiš filma. Ko tega najdeš, pa se pričneš približevati ljudem, ki jih ta problem zadeva. Začneš se pogovarjati z njimi. Najprej o splošnih, tudi banalnih stvareh. Na primer o vremenu. Nato pogovor postaja vse globlji. Zdi se mi, da nikoli ne bi mogla posneti filma o nekem občem problemu, vedno moram imeti konkretnega sogovornika. Prav neverjetno je, v kakšne globine te nato lahko pripeljejo: razkrivajo ti globine človeške duše. Razkrijejo ti stvari, o katerih se ti še sanjalo ni; odkrijejo neke povsem nove razsežnosti, odpirajo nova vprašanja. O kod jim pogum, od kod jim moč, da se spopadajo s položajem, v katerem so se znašli? Sčasoma te popeljejo tako globoko, da spremenijo tudi tebe. Spremenijo tvoj pogled na stvari.
Damjan je star dvajset let. Čez nekaj mesecev bo zapustil celjski zapor, v katerem biva od svojega šestnajstega leta. Sanjari o vrnitvi domov k starim staršem, o svoji sobi, ki je bila nekoč očetova … Ko je končno svoboden, želi obrniti nov list v življenju, obnoviti družinske odnose. A družba ga obsoja.
Pri dokumentarcu se mi zdi režija bolj skupinsko delo. Če hočemo doseči takšno intenzivnost, morajo pri tem sodelovati vsi. Režiser je sicer še vedno tisti, ki največ ve in ki usmerja dogajanje. Je vodja tega konvoja. A ne s posegi med snemanjem. Pri dokumentarnem filmu vidim njegovo vlogo predvsem v tem, da sodelujočim nudi povratno informacijo. Prepričana sem, da se nikjer v umetnosti ne more zgoditi nič velikega, če ne pride do tovrstne izmenjave, če denimo pisatelj ne pozna svojega junaka, če se z njim ne pogovarja, če ga ne sliši, kako mu ta odgovarja, in če ne razume tistega, kar mu odgovarja. Do te izmenjave informacij preprosto mora priti, svoji ‘stvaritvi’ pa moraš biti tudi predan.
V dokumentarnem filmu so prav vse ideje na začetku le izhodiščne točke stališča do tematike, s katero se režiser ukvarja. Z veseljem pa se prepustim toku dogodkov, življenju, ki ga odslikavam na filmski trak, kjer oživljajo ideje in se pred mojimi očmi spreminjajo. Spreminjam se tudi jaz, spreminja se protagonist filma, pa tudi vsa ekipa. Posnetki, ki nastanejo, so del nas in del življenja, ki se je zapisalo na filmski trak. V primerjavi z veličino sveta in življenja v njem je to zelo malo, a zato toliko bolj dragoceno.
Skušala sem odkrivati Damjanov notranji svet, razumeti interno logiko njegovega bivanja. In tu so me vse poti vodile k njemu domov, v njegovo sobo … Med snemanjem sem veliko razmišljala o pomenu besede ‘soba’, ki lahko označuje tudi notranji prostor ali pa zidove, ki nas ločijo od ostalega sveta; soba kot ‘camera obscura’ naše duše, na katero so se zapisale slike in spomini, s katerimi živimo. Damjan pa me ni le vodil do svoje sobe, ampak iz ene ‘sobe’ v drugo, skozi zidove neizgovorjenega in prepovedanega. Film se začne z njegovim obiskom doma, nato mu sledim nazaj do druge ‘sobe’, ki je njegova celica, in potem spet nazaj v njegovo ‘sobo’. Pričakovali bi občutek svobode, a se namesto nje pojavijo nevidni zidovi tišine in tabuji. Oba sva hotela opozoriti prav na to.«
Jasna Krajinovič
portret avtorice
Po krajšem poskusu iskanja filmske izobrazbe doma se mlada Jasna Krajinovič suvereno odpravi v tujino, natančneje v Belgijo, kjer jo vzameta v uk znamenita brata Dardenne (Rosetta, Sin, Otrok, Lornin molk), ki sta tudi sama začela kot dokumentarista. V njuni produkciji Jasna Krajinovič nato posname tri dokumentarne filme: Saja in Mira, izgubljene sanje? (Saya et Mira, reves perdu?, 2002), Sestri (Deux soeurs, 2006) in Damjanova soba (2008).
kritike
»S svojim najnovejšim celovečernim dokumentarcem Damjanova soba avtorica Jasna Krajinovič za začetek vrača dostojanstvo filmskemu tipu, ki na domačih tleh prepogosto ostaja ujetnik banalnih estetik, tendencioznih vsebin in odsotnosti refleksije. Kot v vseh pogledih dovršeno delo tudi onkraj lokalnih kontekstov pa Damjanova soba predvsem do popolnosti ustreza tako zgodovinskemu imperativu ključne naloge dokumentarnega filma, ki naj prevprašuje problem človekove pozicije znotraj družbe, kot modernim tendencam, povzetim v zahtevi, da je tudi tisto, kar podobam uhaja, česar skratka ni mogoče videti, treba pokazati. Ne nazadnje in kot nemara najbolj dragoceno smo soočeni tudi s kreativnostjo, ki film razume kot način bivanja v svetu.«
Iz utemeljitve žirije za nagrado zlata ptica
»A njen nastop v Portorožu je vsekakor prepričal, da imamo opraviti z avtorsko osebnostjo, ki je v slovensko filmsko stvarnost vnesla vznemirljiv dih ustvarjalne svežine in pronicljivosti ter hkrati obogatila dragoceno, a nerazumljivo maloštevilno pleme domačih dokumentaristov, ki so si iz varnega zavetja malega ekrana, kjer se giblje poglavitni delež slovenske avdiovizualne dokumentaristike, drznili na precej bolj negotovo raziskavo možnosti velikega platna. /…/ Tako je Jasna Krajinovič svoje stilistične prijeme in estetske odločitve suvereno pripeljala do zavidljivih uresničitev. V njih na površje filmov privreva življenje kot sovpadnost človeka in sveta, v kateri se svet človeka izkazuje za krhko, ranljivo, negotovo, nestabilno, nedoločno in nedoločljivo entiteto.«
Andrej Šprah, KINO!
»V pristopu /Jasne Krajinovič/ k obravnavanim temam, v načinu, kako zastavi problemsko polje, izhodiščni okvir, ter nato gledalčevo pozornost korakoma vodi v ne povsem pričakovano smer, lahko najdemo eno izmed značilnih avtorskih potez njenega opusa. V prav vseh delih je namreč v izhodišče postavila širši družbeni problem /…/, v Damjanovi sobi mladostniško prestopništvo oziroma stanje duha med tistimi mladimi, ki težje najdejo svoje mesto v družbi. A prav v vseh se režiserka nato preusmeri v izrazito osebni, intimni portret osebe, ki ji sledi in tega privede do nekakšnega vrhunca v trenutku, ko se oseba pred kamero povsem spontano ‘razkrije’: /…/ ko Damjan v neustavljivem toku besed opiše srhljivi trenutek, ko je sovrstniku vzel življenje in si s tem svojega za vedno zaznamoval. Emotivna intenzivnost, ki jo v opisanih trenutkih dosežejo njena dela, je osupljiva in v dokumentarnih filmih le redko videna. Če k temu dodamo še režiserkin resnično izjemni občutek za ritem in vse bolj kompleksne narativne strukture, ki prav v Damjanovi sobi pridejo še posebej do izraza, vidimo, da je slovenska kinematografija z Jasno Krajinovič pridobila ogromno – izjemno dokumentaristko z izostrenim družbenim
čutom.«
Denis Valič, Pogledi
»Klasičen primer majhnega, intimnega, potrpežljivo realiziranega in zelo iskrenega dokumentarca, ki se požvižga na to, kaj porečejo okolica, ciljna publika in uredniška politika; ne skuša naslikati vsiljive ‘velike slike’ slovenskega pravnega in kazenskega sistema, programa za prevzgojo mladih in njihovega ponovnega vključevanja v družbo. O vsem tem film spregovori posredno in dovolj subtilno, da ne potrebuje nepotrebnih sugestij v obliki stranskih likov, denimo socialnih delavcev, psihologov ali učiteljev. /…/ Režiserka ne informira, ker noče informirati; ne moralizira, ker tudi tega noče. Njen film pripoveduje zgodbo o posamezniku in njegovem notranjem boju, odnosu do preteklih dogodkov in zdajšnjih občutkih, ko je ‘na svobodi’, ter o pogledih na prihodnost, ki, kot kaže, ne bo nič bolj rožnata in nič manj utesnjujoča od časa za zapahi. Kot vsak dober dramski film ima tudi Damjanova soba kot dokumentarec nekaj močnih, prepričljivo čustvenih prizorov, na primer Damjanovo izpoved o usodni noči ali poslednjo sekvenco, ko se ob spoznanju brutalnosti vsakdana in vprašljive prihodnosti na ‘prostosti’ na njegovem po večini stoičnem izrazu izrišejo prvi, toda presunljivi znaki obupa. Ta sklepni prizor lepo ponazori, kaj za film lahko naredi človeški obraz, seveda če mu avtor ponudi dovolj časa, da si pridobi njegovo zaupanje in se mu posledično intimno dovolj približa. Včasih obraz dobesedno ‘naredi’ film, kar velja tudi za Damjanovo sobo. To ni ekspresiven, umeten in vsestransko nadzorovan obraz Marlene Dietrich v sternbergovski tradiciji klasičnega Hollywooda, temveč obraz deklasiranega, družbeno odtujenega dvajsetletnika; je preprosto avtentičen odziv na trpko življenjsko spoznanje.«
Simon Popek, Delo
»Izjemnost tega filma ni v sami tematiki (ta je predstavljena korektno in pristno), ampak v načinu, kako avtorica prikaže protagonista in njegove bližnje. V dokumentarnem filmu je kamera ponavadi nemi opazovalec dogajanja, a nikoli neviden. Ljudje govorijo vanjo ali prikažejo nekaj povezanega s temo filma, se obračajo proč, da kaj zakrijejo … No, ne v filmu Damjanova soba. Tu kamera stoji v prostoru in dokumentira dogajanje, se premika za liki, a nihče niti za trenutek ne daje občutka, da jo sploh zazna. Tudi kadar Damjan sam v sobi razlaga svojo zgodbo, je to bliže notranjemu monologu kakor pripovedovanju. In to je, ob odsotnosti boljše definicije, umetnost. 5/5«
Igor Harb, Vikend