zgodba
Piše se leto 1961 in privlačna, bistra šestnajstletna dijakinja Jenny stoji na pragu ženskosti; v svoji spalnici v londonski četrti Twickenham sanja o življenju v vonju po cigaretah znamke Gauloise in popeva ob pesmih Juliette Gréco. Mladostniška rutina jo dolgočasi, zato komaj čaka, da zakorači v odraslo življenje. Ostaja odlična dijakinja pri vseh predmetih – razen pri latinščini, ki je po zagotovilih njenega očeta ključna za sprejem na prestižno univerzo v Oxfordu. Nekega dne sreča starejšega mladeniča in se do ušes zaljubi vanj; na stežaj ji odpre vrata v svet zabave in razkošja, o kakršnem je poprej le sanjala. Naenkrat se Jenny znajde pred usodno odločitvijo, ki lahko za vedno spremeni tok njenega življenja: se prepustiti ljubezni ali študirati dalje?
Romantična drama o zgodah in nezgodah mladostniške zaletavosti, ki lahko pogosto usodno in nepovratno posežejo v načrtovano smer odraščanja. Tudi nežna, nevsiljiva in v obliko lahkotne komedije zapakirana moralka o pomenu izobraževanja.
iz prve roke
»Vedno sem si rekla, da ne smem pozabiti napisati zgodbe o svojem prvem fantu, saj se mi je zdela izjemna. Edini, ki sem mu jo zaupala, je moj mož, saj gre za silno dolgo in zapleteno zgodbo – ne moreš je kar tako povedati nekomu ob večerji. Bila je skoraj nekakšna skrivnost, ki sem jo prenašala v sebi.«
Lynn Barber, britanska kolumnistka, avtorica izvirne avtobiografske zgodbe
»Kar se mene tiče, je glavna poanta filma in ena glavnih privlačnosti kraja dogajanja to, da smo v letu 1962 še vedno ujeti v resnobnost povojne Britanije. V tem času je bila Anglija silno izolirana dežela; precej revna. Druga svetovna vojna je povzdignila ZDA in njihova petdeseta – vsi tisti ogromni avtomobili in rokenrol – so bila znamenje uspeha. Tam se je vse vrtelo okoli kadilakov, v Britaniji pa smo vsi še vedno čakali na avtobus.«
Nick Hornby, scenarist
»Skušali smo poustvariti duh časa, saj smo do določene mere vsi verjeli, da se zgodba lahko dogaja v tistem času le v primeru, če se bodo sodobni gledalci lahko poistovetili z njo.«
Lone Scherfig, režiserka
portret režiserke
Lone Scherfig se rodi leta 1959 v Kopenhagnu. Leta 1984 diplomira iz filmske režije in se najprej posveti predvsem televizijskim nadaljevankam, radijskim igram in kratkim filmom. S celovečercem Italijanščina za začetnike (Italiensk for begyndere) se leta 2000 pridruži takrat aktualnemu danskemu gibanju Dogma in prvič zakorači v mednarodno areno. Šola za življenje je doslej njen najbolj uspešen in odmeven film.
kritike
»Šola za življenje je Jane Austen tik pred seksualno revolucijo. Jenny (Carey Mulligan) je 16-letna punca iz londonskega primestja, ki je na tem, da jih dopolni 17 – in še vedno je nedolžna. Piše se pač leto 1961, ko so spolna abstinenca, spoštovanje generacijskega prepada, razredni status quo ter fiksna meja med adolescenco in odraslostjo še vedno stebri starega, rigidnega, puritanskega režima. Jenny je delikatna ujetnica sveta, v katerem staro razpada, novega pa še ni. Starša jo vidita na Oxfordu, njej sami pa se zdi, da potrebuje še malce neakademske izobrazbe, malce šole za življenje, ki se pripelje v športnem avtu, tako zapeljivem in tako mamljivem kot njegov šofer, David (Peter Sarsgaard), seksualni oportunist, sicer dvakrat starejši od Jenny, ki pa mu pusti, da jo odpelje na elokventno turo med znaki prihodnosti, v svet glamurja, chica in klubske sofisticiranosti, ki je zunaj njenega socialnega dosega, toda izkaže se, da so ti znaki prihodnosti dejansko spomeniki preteklosti in da je Jenny, graciozna devica, ki svoje kože ne kani prodati tako poceni, edino upanje prihodnosti. Film, ki ga je posnela Lone Scherfig (Italijanščina za začetnike, Wilbur se hoče ubiti), nam na ljubo – v lahnem galopu – preskakuje klišeje in metafore, ki bi odraščanju pobrali nianse in ga spodvili v nezasluženo banalnost. ZA +«
Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Skratka, mlada dekleta, dovolite, da vam ta film postreže s koristnim nasvetom. Ko se moški zdi preprosto predober, da bi bil resničen, potem to tudi zares ni – ne dober ne resničen. Ko odraščamo, vsi delamo podobne napake. In se včasih iz njih tudi kaj naučimo. Če smo zelo srečni, se lahko česa naučimo že med tem, ko delamo napake. Pariz morate vsekakor videti, vendar se nikar ne zanašajte, da boste tam srečali tudi njegovo teto. /…/ Romantičen in čudovito zabaven film.«
Roger Ebert, Chicago Sun-Times
»Način, na katerega Nick Hornby scenaristično predela spomine Lynn Barber na najstniška leta zaljubljenosti, je prežet z njegovo značilno, blago ironično ostroumnostjo. Vendar ta film za nekaj posebnega zares naredi šele občutljiva režijska taktirka Lone Scherfig. Film meseca!«
Kate Stables, Sight & Sound