zgodba
Marianne in Johan, junaka Bergmanove klasike Prizori iz zakonskega življenja (1973), se v Sarabandi znova srečata, potem ko trideset let nista imela nobenih stikov. Pobudnica srečanja je Marianne, ki si iznenada znova zaželi videti bivšega soproga. Odloči se, da ga bo obiskala v njegovi poletni rezidenci. Nekega čudovitega jesenskega dne se tako znajde ob njegovem naslanjaču in Johana prebudi z nežnim poljubom.
V poletni rezidenci bivata tudi Johanov sin Henrik in njegova hči Karin. Henrik hčerko uči igrati čelo in vneto načrtuje njeno prihodnost. Odnos med očetom in sinom je zelo napet, vendar se oba obnašata zaščitniško do hčerke oziroma vnukinje. Vsi skupaj pa objokujejo Anno, Henrikovo ljubljeno ženo, ki je umrla pred dvema letoma, vendar spomini nanjo še vedno preganjajo vse člane družine. Marianne kmalu uvidi, da so odnosi med družinskimi člani še bolj zapleteni, kot se zdi na prvi pogled. Kmalu se neprostovoljno znajde ujeta v vznemirljivo in pretresljivo bitko značajev.
Sarabanda je deklarirano poslednji film, labodji spev velikega švedskega mojstra Ingmarja Bergmana, ki je nekaj let pred smrtjo znova dokazal, da mu na področju družinske psihodrame ni para.
zanimivosti
Čeprav Sarabanda ni uradno nadaljevanje filma Prizori iz zakonskega življenja in za uživanje v filmu iz leta 2003 ni treba poznati tragične zgodbe izpred tridesetih let, pa bodo na svoj račun v tem unikatnem eksperimentu vseeno najbolj prišli tisti, ki jih zanima, kam je življenje poneslo dva izmed najbolj slavnih prepirljivih zakoncev s filmskih platen: Marianne (Liv Ullmann) in Johana (Erland Josephson).
Ko se je v filmskem svetu razvedelo, da Ingmar Bergman snema svoj poslednji film, sta se za priložnost mednarodne premiere nemudoma ponudila oba najbolj prestižna filmska festivala na svetu, Cannes in Benetke. Bergman je oba gladko zavrnil in si vzel svoj čas, ki ga je potreboval za montažo.
Sarabanda je sicer oznaka erotičnega plesa za par plesalcev; ples je bil izredno priljubljen po evropskih dvorcih v sedemnajstem in osemnajstem stoletju. V Španiji je bil zavoljo domnevne nespodobnosti celo prepovedan.
Ingmar Bergman je Sarabando posnel jeseni leta 2002 in pri tem uporabljal takrat najbolj sodobno digitalno video tehnologijo namesto filmskega traku, na katerega je sicer snemal filme skozi vso kariero.
iz prve roke
»Sarabando lahko gledamo kot concerto grosso, kot koncert za celoten orkester, ki ga izvajajo zgolj štirje solisti. Dramo sestavlja deset dialogov, ki sledijo specifičnemu vzorcu. Gre za poskus analize težavne situacije.«
Ingmar Bergman, režiser in scenarist
portret avtorja
Švedskega umetnika, filmskega in gledališkega režiserja ter scenarista Ingmarja Bergmana (1918–2007) bržkone ni treba posebej nadrobno predstavljati. Ta aksiom klasičnega evropskega avtorja, ki je tekom plodne kariere režiral več kot petdeset celovečernih filmov in na oder postavil več kot sto gledaliških predstav, je že zarana, v petdesetih letih prejšnjega stoletja, svetovno zaslovel kot neprekosljiv mojster psihološke drame. Za svojega vzornika, idola, tudi duhovnega učitelja, ga je od nekdaj navajala plejada nadvse raznovrstnih filmskih avtorjev, v prvi vrsti Woody Allen, nato še Stanley Kubrick, Andrej Tarkovski, David Lynch, Eric Rohmer, Robert Altman in Krzystof Kieślowski. Slednji je celo izjavil, da je Bergman nemara edini filmski režiser, ki je o človeški naravi povedal toliko kot Dostojevski ali Camus. Leta 1997 je Bergman na 50. Mednarodnem filmskem festivalu v Cannesu prejel posebno zlato palmo za življenjsko delo.
kritike
»Ingmar Bergman v Sarabandi, še eni pretresljivi družinski drami, kot aktivna opazovalca ponovno združi dolgo ločena zakonca Liv Ulmann in Erlanda Josephsona. Ko enkrat pridobi zalet, se ta ultimativni film Ingmarja Bergmana prelevi v meditacijo o (ne)smrtnosti, ki ubira tako pričakovana kot povsem nepričakovana pota.«
J. Hoberman, The Village Voice
»Če govorice držijo in je pričujoča, na video trak posneta Sarabanda dejansko poslednji film Ingmarja Bergmana, potem lahko rečemo samo, da nas je mojster zapustil na vrhuncu svojih moči. Film je, na samosvoj način, prav tako močan kot Gertrud Carla Dreyerja, nekje v ozadju pa mu odobravajoče prikimava tudi Henrik Ibsen.«
Keith Uhlich, Slant Magazine
»Gospodična Ullmann, trenutno stara petinšestdeset let, in gospod Josephson pri enainosemdesetih sta vrhunska mojstra Bergmanovega sloga. Njuna nastopa v filmu lahko primerjamo s spiritualnimi in čustvenimi rentgenskimi žarki.«
Stephen Holden, New York Times
»Sarabanda je veličastna mojstrovina, resnična in edina možna kulminacija legendarne kariere.«
Jeffrey M. Anderson, San Francisco Examiner
»Sarabanda je osupljiv film: vitalno, energično, prečudovito, sublimno umetniško delo.«
Phillip Lopate, Film Comment
»Bobneče in ganljivo poslednje rjovenje enega največjih mojstrov filmske umetnosti – levjega kralja filmov.«
Richard Corliss, Time Magazine
9. marca ob 19:00: okrogla miza
Ob izidu slovenskega prevoda avtobiografije Ingmarja Bergmana Laterna magica se bodo pogovarjali Jože Dolmark, Zdenko Vrdlovec in Darko Štrajn. Pogovor bo moderirala Mateja Valentinčič.
Avtobiografija Ingmarja Bergmana Laterna magica (1986) ostaja enako aktualna – lahko bi rekli celo izzivalna – tudi več kot dvajset let po izidu. S psihološko analitičnostjo, značilno tudi za njegove filme, se skozi neposredno pripoved in reminiscence postopoma in nelinearno sestavljajo milje Bergmanovega življenja, njegovi vzponi in padci od otroštva v duhovniški družini na Švedskem naprej. Njegov osebni spomin današnjega bralca nemara ne osupne toliko s pikantnimi podrobnostmi iz življenja slavnega režiserja, njegovih bližnjih in sodelavcev kot z ugotovitvijo, kako življenje, predvsem pa medosebni odnosi ostajajo – isti.
V sodelovanju z Založbo Modrijan.
Ob ogledu Bergmanovega filma Sarabanda 9. in 11. marca izkoristite 15-odstotni popust pri nakupu knjige Laterna magica.
Kinodvorova Knjigarnica ob tej priložnosti ponuja in priporoča:
– Bergmanovi filmi na DVD: Sedmi pečat (Det sjunde inseglet, 1956), Onstran zrcala (Såsom i en spegel, 1961), Jesenska sonata (Höstsonaten, 1978), Kriki in šepetanja (Viskningar och rop, 1971), Divje jagode (Smultronstället, 1957) in Persona (1966).
– Paul Duncan, Bengt Wanselius (ur.). The Ingmar Bergman Archives. Köln: Taschen, 2008.