zgodba
Portret vojaških kuharjev iz vseh kotov Evrope, ki so služili v različnih armadah ter doživeli in preživeli vse vojne vihre evropskega 20. stoletja, od druge svetovne vojne, prek Čečenije in Češkoslovaške, do Balkana in Rusije. Njihovi spomini razkrivajo velike zgodovinske dogodke iz osebnega pogleda, ki se v marsičem razlikuje od uradne verzije preteklosti, kot jo pišejo knjige in zgodovinski arhivi. Popeljejo nas v zakulisje dejstev – vojnih napovedi, bitk in mirovnih sporazumov. Spregovorijo o tem, kako osnovne potrebe tisočerih oboroženih in lačnih želodcev odločajo o zmagah in porazih državnikov. O poljski kuhinji kot modelu sveta, kjer kuhanje hrane postaja taktika boja – boja za velike ideale, ki stojijo na trdnih nogah jedilne mize.
Dokumentarni film o 6 vojnah, 10 receptih in 60.361.024 mrtvih piše evropsko zgodovino z vojno in revolucijo ožigosanega 20. stoletja na novo: s perspektive tistih, ki so jo na prav posebnih frontah, v poljskih kuhinjah in vojaških kantinah, mešali s kuhalnicami.
zanimivosti
V filmu najdete recepte za pripravo:
- ražnjičev za četo ruskih vojakov,
- kruha za 18 milijonov nemških vojakov,
- palačink za 11 milijonov padlih ruskih vojakov,
- zastrupljenega kruha za 1000 ujetih esesovcev,
- madžarskih klobas za 120.000 sovjetskih okupatorjev,
- coq au vin za 500.000 francoskih vojakov,
- polnjenih jurčkov za 500.000 sovjetskih okupatorjev,
- teletine za 80.000 hrvaških vojakov,
- paprikaša za 74.000 srbskih vojakov,
- dunajskih zrezkov za 19 utopljenih tovarišev
- in poslednje večerje za maršala Tita …
Za peko kruha za 18 milijonov nemških vojakov potrebujete: 4500 ton bele moke, 3600 ton mešane moke, 1350 ton pekovskega kvasa, 54 ton običajnega kvasa, 23.850 hektolitrov vode, 157,5 tone »osnovne mešanice« ter ščepec soli. Za poslednjo večerjo maršala Tita pa: 2 dl goveje jušne osnove, 0,3 kg piščančjega mesa brez kosti, 0,3 kg krompirja, 0,06 kg masla in prav tako ščepec soli.
iz prve roke
»Vojaških kuharjev nikoli ne omenjajo v zgodovinskih knjigah, pa vendar so tudi oni prispevali svoje k poteku zgodovine. Na razplet na bojišču so imeli specifičen, a do danes precej zapostavljen vpliv. ’Lačen vojak se ne počuti varnega,’ vihteč klobaso razlaga vojaški kuhar. Preudarno hranjenje čet je taktična strategija, ki so jo v glavnih evropskih konfliktih 20. stoletja uporabili s presenetljivimi rezultati. Dokumentarec temelji na spominih in opisih osebnih usod vojaških kuharjev – ljudi, ki so stali v ozadju velikih zgodovinskih trenutkov – ter tako predstavlja nov, svež pogled na evropsko zgodovino 20. stoletja. /…/ Ideja o projektu se mi je porodila zelo spontano. Pogosto sem kuhal skupaj z očetom, ko sem ga obiskal doma. Nekoč sva se pogovarjala o kuhanju v vojski, kako težko je skuhati nekaj posebnega za tako veliko število jedcev ter kako pomembno je kuhati dobro za vojake, saj ima hrana velik vpliv na njihovo moralo. Tako sva začela razmišljati o tem, kako lahko kuhar s svojo kuho vpliva na izid bitke in kako lahko ena sama bitka spremeni zgodovino.«
– Peter Kerekes, režiser in scenarist
portret avtorja
Peter Kerekes (rojen leta 1973 v Košicah, Slovaška) je režiser, pisatelj ter predavatelj na bratislavski Akademiji za glasbo in dramske umetnosti. Avtorjev celovečerni dokumentarni prvenec 66 sezón je češka kritika izbrala za najboljši dokumentarec leta 2003, nagrajen pa je bil tudi kot najboljši srednjeevropski dokumentarni film na festivalu v Jihlavi. Leto kasneje je sodeloval pri dokumentarnem omnibusu Čez meje (Across the Border), seriji meditacij o konceptu meje, ki so ga poleg Kerekesa podpisali še Pawel Lozinski (Poljska), Jan Gogola (Češka), Robert Lakatos (Madžarska) in Biljana Čakić Veselić (Hrvaška/Slovenija). Na številnih mednarodnih festivalih nagrajeni Kuhati zgodovino je avtorjev drugi samostojni dokumentarni celovečerec.
kritike
»Spoznamo tudi nekaj ritualnih posebnosti, ki se nanašajo na zadnje večerje ali hrano namenjeno mrtvim. Film ne zamolči niti pojava sovraštva, ki e lahko izrazi tudi kot zaničevanje do nacionalne kuhinje, niti vloge kuharja kot preizkuševalca jedi. Vsebinsko ga povezuje vožnja s helikopterjem, ki na dolgih jermenih prevaža poljsko kuhinjo s prizorišča na prizorišče. Do zadnjega, ki čudovito združuje elemente zraka, vode in zemlje. Film ni le dokumentarni presežek, ampak tu in tam tudi metafora za razmislek o vojni z možnim protivojnim nabojem. Kuhati zgodovino je zagotovo eden tistih filmov, ki jih je letos treba videti. Je vsebinsko dopolnilo reka, da gre ljubezen skozi želodec, saj gre tokrat za hrano, ki nevidno vpliva na potek zgodovine. Samo sit vojak namreč lahko izbojuje zmago. Glede tega so si enotni vsi preživeli.«
– Neva Mužič, RA Slovenija
»Dokumentarec Kuhati zgodovino bi ne glede na to. da se v glavnem dogala v kuhinjah v zaledju front in bojišč težko označili za vojni ali kulinarični film. Brez težav pa mu pripišemo tendence sociološke ali antropološke raziskave, kajti kuharski recepti so pravzaprav stvar materialne kulture. /../ Kuhati zgodovino pravzaprav pretanjeno olupi, obreže, izkoščiči, naseklja in pred gledalca postavi skoraj vse komponente vojne – nacionalizem, maščevanje, brezčutnost, občutek krivde. /../ Če je Kuhati zgodovino že treba opredeliti, je to zagotovo protivojni film. Človeške krutosti ne poskuša omiliti, nasprotno – jasno jo pokaže, a ob tem ne slika v črno-beli tehniki. Ker pripoveduje s stališča slehernika, običajneža, fresko krvavega 20. stoletja, prestreljenega z vojnami, izriše z vsemi barvami človeških občutij. In ob tem ne skopari z ironijo in sarkazmom.«
– Maksimiljana Ipavec, Primorske novice
»In prav v tem je čar Kereksovega dela, da nam namreč te intimne izpovedi ne nizajo le novih faktov o že znanih trenutkih iz zgodovine, pač pa nam prinašajo tisto, kar uradne zgodovine običajno izpustijo: občutenja preprostih ljudi ob prelomnih zgodovinskih trenutkih in čustva, ki so se jim ob njih porodila (brez cenzure, od žalosti in radosti do pekoče krivde in teptajočega sovraštva). Temu je podrejena tudi organizacija materiala (od arbitrarnega izbora vojnih konfliktov in vojaških posredovanj, ki bodo omenjena v filmu, do arhivskega materiala, pri katerem je bil kriterij izbora več kot očitno le stopnjevanje določene atmosfere, ne pa dopolnjevanje z informacijami), ki ga je Kerekes vključil v svoje delo, ter rekonstrukcija nekaterih dogodkov. Predvsem pri slednjih je Kerekes pokazal veliko duhovitosti in domišljije, saj ponudijo nekaj najsijajnejših trenutkov filma: na primer doživeto pripovedovanje nemškega kuharja o bežanju pred ruskim tankom ali pa vizualno atraktivna rekonstrukcija postopkov Titovega uradnega okuševalca hrane. Kuhati zgodovino ni prelomno delo sodobnega dokumentarizma, a prav tako ni mogoče spregledati, da nam prinaša svež pogled na nekatere znane teme, ki ga začini z nekonvencionalnim formalnim pristopom ter nas ob tem spomni, da se izgradnja vsake nacionalne identitete prične prav pri hrani. «
– Denis Valič, Pogledi
»Slovaški režiser Peter Kerekes ponudi fascinanten sociološki uvid s pomočjo sijajno zastavljenih intervjujev z ducatom vojaških kuharjev in osebnim pokuševalcem maršala Tita. Skozi strukturo posameznih epizod, ki zadevajo vojaške spopade, kot so denimo 2. svetovna vojna, ruska invazija na Madžarskem, Češkoslovaškem in v Čečeniji, francosko-alžirska vojna in prelivanje krvi na Balkanu, pusti Kerekes svojim zgovornim (in večinoma postaranim) sogovornikom na dolgo in široko spregovoriti v monologih in jih le od časa do časa spodbode z vprašanjem. Prek osebnih spominov se priprava hrane prelije v metaforo vojaške strategije. Naj bodo osebne preteklosti kuharjev še tako zanimive, pa izjemnost dokumentarca v resnici tiči v teatraličnosti inscenacije njihovih monologov. To niso le posnetki »govorečih glav«, pač pa se izpovedi ves čas odvijajo na domiselnih in domišljenih ozadjih, ki čudovito bogatijo njihove zgodbe. Peter Silbernagel, edini član posadke, ki je preživel potop podmornice Hai leta 1963, na primer pripoveduje o svoji izkušnji med pripravo zrezkov na peščeni plaži v nemškem Syltu, ko mu plima nenadoma odnese mizo. /…/ Kerekes nam tudi pokaže, kako se sovraštvo med narodi zrcali v podcenjevanju tujih nacionalnih kuhinj. To opazko sijajno povzame pričevanje Branka Trbovića, Titovega osebnega pokuševalca, ki v opisovanju razlik med kulinaričnimi preferencami Srbov, Hrvatov in Bosancev nazorno ilustrira kipeči nacionalizem bivše Jugoslavije.«
– Alissa Simon, Variety
»Zgodovina, kot vas je v šoli niso nikoli učili. Kuhati zgodovino nas posveti v skrivnosti 12 vojaških kuharjev, ki so vladali z mesoreznicami, noži in ponvami. Razkrije nam vpliv mož, ki so držali kuhalnice. /…/ Režiser sopostavlja podobe vojne in hrane. Letalo na jermenih prevaža poljsko kuhinjo. Vojaka ustrelijo. Francoski kuhar po dvorišču preganja petelina. Mož zgrabi skledo, da bi vanjo ujel kri zaklanega prašiča. Sneg prekriva mrtva telesa. Kruh vzhaja. Bombe eksplodirajo. Poslušamo pripovedi kuharjev iz druge svetovne vojne, alžirske vojne, madžarske revolucije leta 1956, okupacije Češkoslovaške leta 1968, balkanske vojne in Čečenije. Nekateri so preizkušali jedi, če niso morda zastrupljene, drugi so s hrano zastrupljali sovražnika in tretji so zanj kuhali.«
– Lesley Simpson, The Toronto Star
»Za izjemno nekonvencionalen pristop, ki s pomočjo insceniranih pričevanj in arhivskih posnetkov osnovno potrebo hranjenja privede do vrelišča. Rezultat je sprevržena vojna gostija, začinjena s ščepcem sarkazma.«
– obrazložitev žirije Mednarodnega filmskega festivala Viennale 2009
»Za izvirnost in humor ter za prikaz vojne iz povsem nepričakovanega zornega kota, ki gledalca šokira, zabava in poduči.«
– obrazložitev žirije Mednarodnega filmskega festivala v Chicagu 2009