zgodba
Zinos je lastnik restavracije v Hamburgu. Zadnje čase ga sreča pušča na cedilu; njegovo dekle Nadine se je preselilo v Šanghaj, stalne stranke bojkotirajo spremenjen gurmanski jedilnik novega kuharja. Kot da to še ni dovolj, ga dajejo še bolečine v križu. Stvari se začnejo izboljševati, ko prenovljen kulinarični načrt privabi novo, trendovsko klientelo, kar pa ne zaceli Zinosovega strtega srca, zato se odpravi po Nadine na Kitajsko, restavracijo pa prepusti v upravljanje svojemu prestopniškemu bratu Illiasu. Obe odločitvi se izkažeta za katastrofalni: Illias zakocka restavracijo, ki pade v roke nepremičninskemu agentu sumljivega videza, Nadine pa ima novega ljubimca. Če bi se Zinos in Illias nehala pričkati in stopila skupaj, bi imela morda še zadnjo možnost, da restavracijo dobita nazaj.
Dinamična komedija o brezupno neorganiziranem šefu restavracije in drugih prisrčno prismuknjenih ekscentrikih, ki utripa v ritmu sodobne večkulturne Nemčije.
zanimivosti
Fatih Akin je bojkotiral švicarsko premiero filma Kuhinja za dušo in tako izrazil svoje nasprotovanje izidu referenduma, na katerem so se Švicarji izrekli proti gradnji minaretov. V odprtem pismu je pojasnil, da je prepoved gradnje minaretov v nasprotju z njegovo »vero v harmoničen soobstoj ljudi. Kot potomec muslimanov, ki minaretov ne vidijo kot simbol političnega islama, ampak preprosto kot del arhitekturne celote svojih cerkva, se čutim osebno prizadetega zaradi izida referenduma. In zato nočem potovati v Švico. Ta referendum je v nasprotju z mojo predstavo humanizma, strpnosti in prepričanja, da mora biti soobstoj ljudi različnih ras, ver in kultur mogoč.«
iz prve roke
»Po vseh resnih filmih, ki sem jih posnel, sem bil popolnoma izčrpan zaradi tega resnega sveta. Želel sem poskusiti z nečim drugačnim, si zastaviti izziv. Hotel sem videti, ali lahko ljudi pripravim do smeha. Želim postati dober režiser in po mojem mnenju to pomeni, da si sposoben ustvarjati v različnih zvrsteh. Moram tvegati in se preizkusiti v vseh teh različnih stvareh.«
Fatih Akin, režiser in koscenarist
portret avtorja
Fatih Akin se rodi leta 1973 v Nemčiji kot sin turških priseljencev. V najstniških letih se veliko potika po ulicah in je celo član neke hamburške tolpe mladoletnih prestopnikov. Med študijem na umetnostni akademiji se preživlja kot natakar po raznih hamburških klubih. S celovečernim filmskim prvencem Hitro in neboleče (Kurz und schmerzlos, 1998), v katerega prelije nemalo svojih uličnih izkušenj, hitro zaslovi kot vzhajajoča zvezda mladega nemškega filma. Status dodatno utrdi s filmom Solino (2002), v katerem se spet ukvarja s problematiko ekonomskih migrantov v Nemčiji. Širšo mednarodno slavo mu prinese Z glavo ob zid (Gegen die Wand, 2004), še en film s sorodno tematiko, za katerega v Berlinu prejme zlatega medveda za najboljši film in nagrado za najboljšo režijo na podelitvi nagrad Evropske filmske akademije. Kuhinja z dušo je njegov šesti celovečerni film in prvi, v katerem se motiva imigrantov v Nemčiji loteva na bolj sproščen način, celo v formi komedije.
kritike
»Najnovejši film Fatiha Akina v originalu nosi naslov Soul Kitchen in ima dvojni pomen. To je ime restavracije oziroma je kar ‘kuhinja z dušo’, kar je tudi slovenski naslov filma, ali pa se ime nanaša na omenjeno glasbeno zvrst iz naslova. Nemški režiser turškega rodu je še enkrat potrdil, da ima izjemen posluh za ‘male’ ljudi, njihove tegobe, vsakdanje težavice in medsebojne odnose in tudi tokrat mu je uspelo ustvariti nepretenciozen, a zabaven, duhovit in konec koncev preprost film, ki s pravo mešanico čustev, humorja, zabave, vsakodnevnih tegob in medsebojnih trenj ustvari pravo kuharsko ‘mešanico’, ki izjemno dobro tekne. Akin uspešno združi marginalce, ki so večinoma emigranti, in jih sooči s nemško natančnostjo in pravili, ki jih utelešajo bankirji, nepremičninarji, dacarji … Slastna filmska pojedina s ščepcem humorja, malce drame in čustev.«
24ur.com
»Preteklost in prihodnost prepleta tudi Fatih Akin v filmu Kuhinja z dušo, ki svet, v katerem nekdanji rejverji postajajo lastniki, analizira brez kritike, a z veliko humorja.«
Melita Zajc, Dnevnik
»Z zapleti nabitemu scenariju odlično uspeva žonglirati z velikim številom likov, ne da bi se obenem porajal občutek, da je kdorkoli zgolj karikiran. Ko se naposled, v zadnjem kolutu filma, vsi koščki sestavljanke postavijo na svoja mesta, pride do izraza prijeten občutek tovarištva med skupino sanjačev, zgub in postopačev. Ta občutek med drugim tudi sporoča, da resnični dom ni nikakršna specifična država, temveč preprosto okolje, v katerem se počutiš najbolj domačno.«
Derek Elley, Variety