zgodba
Trojica sovjetskih delegatov prispe v dekadentni Pariz, da bi tam odprodali carske dragulje, ki so jih zaplenili med revolucijo. A namesto da bi pomagali domovini iz krize, podležejo čarom kapitalističnega Zahoda. Iz Moskve zato pripotuje še posebna odposlanka, smrtno resna in ledeno hladna komisarka Ninočka, ki kmalu postane tarča šarmantnega zapeljivca, grofa d’Algouta.
Iskriva mešanica politične satire in romantične komedije v režiji velikega mojstra sproščene sofisticiranosti in klasičnega hollywoodskega filma, Ernsta Lubitscha. Ninočka, ki jo podpiše scenaristični tandem Charles Brackett in Billy Wilder, se ponaša s prvo komično vlogo Grete Garbo in tistim neponovljivim »Lubitschevim prijemom«.
iz prve roke
»Spoznal je, da če gledalcu rečeš dve in dve, mu ni treba povedati, da je rezultat štiri. To bo že sam ugotovil; pustiti mu moraš, da sam odkrije šalo. Bistvo je v namigovanju, v tem, kako zastaviš situacijo, in ko publika dojame šalo, te nagradi s svojim smehom. To je bil povsem nov prijem. /…/ In tu je Lubitsch postal Lubitsch. Na tej točki je odkril ‘Lubitschev prijem’. Bil je popolnoma osupel in si je mislil, ‘moj bog, kaj vse lahko dosežeš z namigovanjem!’. /…/ Veste, sem velik občudovalec gospoda Lubitscha. Zares sem ga imel rad, kot človeka in kot umetnika – bil je toliko pred svojim časom.«
– Billy Wilder
»Ninočka je edini hollywoodski film, ki sem ga posnela z velikim režiserjem.«
– Greta Garbo
»Delal sem s številnimi zvezdnicami in pri tem spoznal, da je ena največjih težav njihova odvisnost, podložnost ogledalu. Mnoge igralke med posnetki porabijo celo večnost za pudranje in ličenje. Tako obsedeno se ukvarjajo z masko, da med tem početjem izpuhti vsa njihova igralska vitalnost. Greta Garbo pa se v vseh osmih tednih snemanja ni niti enkrat samkrat pogledala v ogledalo, razen takrat, ko sem ji to naročil. In če kdo, potem režiser resnično ceni takšno vedenje.«
– Ernst Lubitsch
kritike
»Stalinu ne bo všeč. Molotov bo iz studia Metro-Goldwyn-Mayer bržkone odpoklical svojega odposlanca. Mi pa moramo vendarle priznati, da je Ninočka ena najbolj razposajenih komedij tega leta, vedra, predrzna in porogljiva predstava, ki brez dlake na jeziku stresa svoje šale (pa naj te udarijo še tako nizko pod pas) in v kateri stroga prva dama filmske drame odigra obešenjaško komično vlogo s suverenostjo kakšnega Busterja Keatona. V Music Hallu nismo videli česa tako osupljivega, vse odkar so se Rockefellerji zasidrali na Petdeseti ulici. A niti Rockefellerji si ne bi mogli zamisliti, da bo M-G-M spravil Greto Garbo v krohot na račun Sovjetske zveze. Režiser Ernst Lubitsch je na veliko platno končno prinesel humoristov pogled na te resnobne ljudi, ki so prebrali Marxa, ne berejo pa vicev. /…/ Film gospoda Lubitscha si zasluži vsaj še nekaj tisoč besed, za katere tu žal nimamo prostora. /…/ To so namreč tako filmske reči, tako tesno zvezane z velikim platnom, da jih novičarski tisk ne more ubesediti. Tako kot ne more ubesediti očarljivega debija gospodične Garbo v vlogi komedijantke. /…/ Naj še enkrat ponovimo, Stalinu film ne bo všeč. Če vaš okus ne sledi prestrogo partijski liniji, pa menimo, da bo všeč vam, in to neizmerno.«
– Frank S. Nugent, The New York Times (10. 11. 1939)
»Veličastno. /…/ Ninočka združi delikatno ljubimkanje in politično satiro v brezhibno celoto ter nas opomni veščin, ki so jih studijski scenaristi povečini pozabili.«
– Joshua Rothkopf, Time Out New York