zgodba
Šestintridesetletni Pierre-Paul ima doktorat iz filozofije, a je za dostojno plačilo prisiljen delati kot dostavljavec. Prepričan je, da je prepameten za svet, v katerem najvišje funkcije zasedajo največji bedaki. Nekega dne pa se med eno svojih dostav znajde na prizorišču spodletelega ropa. Med dvema truploma zagleda torbi, polni bankovcev …
Denys Arcand (Vdor barbarov) v duhoviti, satirični roparski pustolovščini nastavi ogledalo družbi, ki je dopustila, da denar postane njena vrhovna vrednota.
iz prve roke
»Pri snemanju filmov skušam na svoj način slediti staremu principu: nastavljati zrcalo življenju in času. Celo v najbolj oddaljenih kotičkih našega planeta smo vsi podaniki ameriškega imperija. Ampak ta imperij umira in njegovi krči tudi nam povzročajo hude bolečine. Tisti, ki vse upanje polagajo v odhod Trumpa, pozabljajo, da je po Kaliguli prišel Neron, ki so mu sledila tri stoletja neusmiljenega razkroja. V Kanadi lagodno živimo pod dežnikom ‘pax americana’, a moralna pokvarjenost imperija začenja zastrupljati tudi nas. Vladavina denarja je le eden od simptomov. Bomo našli dovolj močne antibiotike, ki bodo ustavili to gangreno? /…/ Film sem naslovil tako, ker si predstavljam, da bodo ljudje, ki bodo o nas razmišljali čez štiristo let, rekli: ‘Ti ljudje so živeli v času propada ameriškega imperija.’ /…/ Delovni naslov filma je bil Zmagoslavje denarja, a se mi je na neki točki zazdel preveč preprost, preozek, saj film govori o marsičem – o ljubezni, sočutju, dobrodelnosti. /…/ Po navadi se s kritiki ne strinjam. /…/ Vendar je v Torontu Robert Fulford napisal sijajno oceno Propada ameriškega imperija /…/. Takole pravi: ‘Film govori o intelektualcih, ki so zelo pesimistični. Govorijo, da gre svet k vragu in da ljubezen ne obstaja več.’ Vse to je sila depresivno. A Fulford potem opozori, da kamera pripoveduje ravno nasprotno. Kamera pravi: ‘Jesen na jezeru Memphremagog je prekrasna in barva vina v kozarcu je zares čudovita. In te ljudi povezuje edinstveno prijateljstvo.’ To torej sploh ni pesimističen film. Kar junaki govorijo, je pesimistično. A če pogledate ves film in njegov filmski jezik, boste ugotovili, da nasprotuje temu, kar junaki govorijo.«
– Denys Arcand
portret avtorja
Denys Arcand (rojen leta 1941 v Quebecu) je kanadski režiser, scenarist in producent. Njegov film Le déclin de l’empire américain (1986) je na festivalu v Cannesu prejel nagrado FIPRESCI in bil nominiran za oskarja za najboljši tujejezični film. Enako nominacijo je leta 1989 prejel tudi film Jésus de Montréal, ki je v Cannesu osvojil veliko nagrado žirije. Še večji uspeh je doživel film Vdor barbarov (Les invasions barbares, 2003), ki je ob množici drugih priznanj prejel nagradi za najboljši scenarij in najboljšo igralko v Cannesu ter oskarja za najboljši tujejezični film.
kritike
»Propad ameriškega imperija se vrti okoli koncepta denarja: kaj pomeni, kako ga uporabljamo, kakšno vrednost ima v našem svetu in kaj lahko ljudem naredi. /…/ Arcandova pronicljiva inteligenca spremeni film v subtilno raziskavo sodobne družbe, kjer stara družbena pogodba, ki je nekoč urejala našo komunikacijo, nima več nobene teže. Duhovita, sardonična satira, v kateri se Mark Avrelij ruva z Machiavellijem.«
– Piers Handling, Mednarodni filmski festival v Torontu
»/…/ Propad ameriškega imperija je Čedno dekle za socialiste, kapitalistično ozaveščena pravljica, kjer dobri fant ne poskusi le izpeljati popolnega zločina, ampak tudi osvoji srce prostitutke, ki so jo prej zanimali le ameriški dolarji.«
– John DeFore, The Hollywood Reporter
»Propad ameriškega imperija, ki ga napajajo izmenični tokovi čudaške duhovitosti, sardonične ciničnosti in s socializmom navdahnjenega idealizma, je sila zabaven premislek na temo kapitalistične čezmernosti in pomanjkanja morale, ki se odigra kot domiselno zasnovana mešanica noir melodrame in komedije studiev Ealing. /…/ Prilika o napačnih dejanjih iz pravih razlogov v svetu, ki je tako pokvarjen, da se v njem splača biti grešnik (tako v materialnem kot duhovnem smislu) celo samooklicanim svetnikom in krepko omadeževanim angelom.«
– Joe Leydon, Variety
»V jedru vsega zla, ki ga vidi Arcand, tiči denar. Ta motiv se kot zlovešč refren ponavlja v filmu, ki z obžalovanjem opazuje poplavo javnih kuhinj in vse večje število brezdomcev na ulicah Montreala ter podaja bridko kritiko korporativnega pohlepa, gonilne sile neenakosti sodobne družbe.«
– Allan Hunter, Screen Daily
»Kljub nevarno dolgi minutaži film švigne mimo na krilih duhovitosti, močnih likov in trdnosti koncepta. Arcand ima veliko povedati o tem, kako družba podcenjuje inteligenco, kako hitro se ljudje prenaglijo pri moralističnem žuganju in kako je nadzor pogosto le druga oblika kapitalizma v akciji – in vse to so relevantne opazke. Med glavnimi igralci vlada izjemna kemija, roparska zgodba v središču Arcandove tehtne tematske snovi pa je sila zabavna.«
– Andrew Parker, The Gate
»Propad ameriškega imperija, /…/, je dialektična noir groteska, ki testira vse cinične postavke globalne ekonomije: bogastvo je rop, pohlep je dober, denar ni nikoli čist (ali etičen), bankirji so banksterji, bogatim se zločin vedno izplača, policija je orodje vladajočih elit, revni so sami krivi, da so revni (brezdomci pa, da so brez doma), dobrodelnost je le alibi za bogatenje, prava ljubezen pa je le tista, ki jo kupiš na prostem trgu. Pierre-Paul si takoj omisli spremljevalko – prostitutko (Maripier Morin). Kapitalizem je ekscesen, zapeljiv, seksualen. »Preveč denarja imam,« dahne Pierre-Paul. Vsekakor: denarja je preveč – treba ga je prerazdeliti. To je tudi odgovor na vprašanje, ali lahko kapitalizem postane sila dobrega.« ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina