zgodba
V mestecu Centerville nekaj ni prav. Polna luna ves čas visi nad obzorjem, sonce postaja nepredvidljivo in tudi živali se čudno obnašajo. Nihče ne ve, zakaj. Televizijska poročila so strašljiva in znanstveniki so zaskrbljeni. Ta film se ne bo dobro končal …
iz prve roke
»Na koncu naše pustolovščine z Večnima ljubimcema je Jim rekel: ‘Naslednjič bomo posneli zombijevski film.’ Potem se je obrnil k meni: ‘Koga bi rada igrala?’ Bleknila sem: ‘Rada bi igrala pogrebnico, ki ostane brez dela, ker mrtvi ne umrejo.’ To je bilo to. Jim se je zasmejal in odšel.«
– Tilda Swinton
»Sediva v restavraciji v Lincoln Centru in čakava, da bova predstavila Gimme Danger. Jim reče: ‘Snemam nov film in bi rad, da igraš kofetarskega zombija.’ In jaz odgovorim: ‘Ja, ok, karkoli hočeš.’«
– Iggy Pop
»Včasih si mislim, da bi moral biti aktivist ali pa sredi Pensilvanije kopati jarek, ki bi zaustavil naraščajočo vodo. In kaj delam? S prijatelji snemam trapaste filme o zombijih. /…/ Zombiji kot metafora so polni pomenov in nekatere stvari, ki sem jih prebral /…/ o našem filmu, mi resnično niso padle na pamet. /…/ Skušal sem uravnotežiti humor in temačnost. /…/ Lik, ki ga igra RZA /…/, reče nekaj zelo pozitivnega, zelo preprostega: ‘Svet je popoln, ceni podrobnosti.’ Mislim, da je v času, ko je naš planet v res veliki nevarnosti, treba ceniti človeško zavest, ki je nekaj zares lepega, in majhne trenutke v vsakdanjem življenju. Tudi to sem hotel imeti v filmu, ne samo fatalizem. Temačnost je seveda velik del vsega tega, upam pa, da tudi humor, ker bi človeška vrsta brez šal, komedijantov in humorja po mojem zelo težko preživela.«
– Jim Jarmusch
portret avtorja
Jim Jarmusch velja za enega vodilnih ameriških neodvisnih režiserjev. Do tega statusa je prišel v osemdesetih z nizom poceni, večinoma črno-belih, minimalističnih tragikomedij (Bolj čudno od raja/Stranger than Paradise, 1984; Pod udarom zakona/Down by Law, 1986), ki so jih zaznamovali režiserjev nenavadni smisel za humor, specifični občutek za filmski ritem in nezgrešljivo vzdušje melanholije. Omenjene prvine je v devetdesetih združil s poigravanjem z žanrskimi obrazci, od eksistencialističnega filma ceste (Noč na zemlji/Night on Earth, 1991; Zlomljeni cvetovi/Broken Flowers, 2005) do samurajske kriminalke (Ghost Dog, 1999; Meje razuma/Limits of Control, 2009) in vesterna (Mrtvec/Dead Man, 1995). V Kinodvoru smo si poleg Zlomljenih cvetov in Mej razuma lahko ogledali tudi njegov film Kava in cigarete (Coffee and Cigarettes, 2003), vampirsko ljubezensko zgodbo s Tomom Hiddlestonom in Tildo Swinton Večna ljubimca (Only Lovers Left Alive, 2013), film Paterson (2016) z Adamom Driverjem v glavni vlogi in dokumentarec o Iggyju Popu in The Stooges Gimme Danger (2016). Jarmusch je tudi sicer znan po sodelovanju s številnimi glasbeniki; v njegovih filmih so poleg omenjenega Iggyja Popa nastopili (in običajno tudi prispevali glasbo) John Lurie, Tom Waits, Screamin’ Jay Hawkins, Neil Young, RZA in drugi.
kritike
»Mislim, da je to eden Jarmuschevih najboljših filmov – živahen, smešen, inteligenten, lep in zelo zelo žalosten /…/.«
– Amy Taubin, Film Comment
»Jarmuschevo poigravanje s klišeji zombijevskih filmov nedvomno ponuja obilico zabave, nič manj zavzetosti pa režiser ne pokaže pri izbiri igralske zasedbe, ki jo – raziskujoč prostranstva lastnega filmskega univerzuma – napolni z znanimi obrazi iz svojih preteklih del. Pred nami se pojavijo igralci, ki predstavljajo prav vsakega od Jarmuschevih dosedanjih filmov, zaradi česar postanejo Mrtvi nekakšna režiserjeva verzija Maščevalcev. Pričakujte nepozabne cameo nastope Toma Waitsa (Pod udarom zakona), Eszter Balint (Bolj čudno od raja), Rosie Perez (Noč na zemlji), Steva Buscemija (Vlak skrivnosti), RZA-ja (Kava in cigarete, Ghost Dog) in režiserke Sare Driver, Jarmuscheve partnerice in kreativne svetovalke /…/. Sara Driver se pojavi v paru z rock legendo /…/ Iggyjem Popom /…/ in dvojica poskrbi za verjetno prvo zombijevsko krilatico, odkar je Tarman iz Vrnitve živih mrtvecev zahteval ‘Mooožgaaaneee!’ – naša živa mrtveca hočeta ‘Kaaavoooo!’.«
– Michael Leader, Sight & Sound
»Ta očarljivo ekscentrični film je tako kot Jarmuschev in Driverjev /…/ Paterson iz leta 2016 na svoj način uglašen z ritmi običajnega življenja. A v njegovo drobovje se zažira pesimizem, ki ga ni mogoče odpraviti s smehom. ‘Mislim, da se je vsem tistim prikaznim čisto utrgalo,’ naveličano pripomni Waits. Pa še kako res je.«
– Robbie Collin, The Telegraph
»Ta počasna, a pronicljiva zombijevska komedija, ki Noč živih mrtvecev obrne v resignirano žalostinko za družbo na robu propada, na zabavno dobeseden način sklene Jarmuschevo novo preokupacijo z življenjem ob koncu sveta (in kulturnim razkrojem, ki sodi zraven). In čeprav se morda zdi ekshumiranje z metaforami obloženega Romerovega korpusa v našem svetu pametnih telefonov in butastih predsednikov skoraj preveč očitna izbira, naredi pričujoča apokaliptična komedija iz te očitnosti poanto. /…/ Na sanjskih in igrivih ‘dan za noč’ posnetkih Fredericka Elmesa se liki združijo v morbidno zabavno obsodbo družbe, ki je – če citiramo iz svete knjige puščavnika Boba – ‘prodala dušo za gameboya.’«
– David Ehrlich, IndieWire
»Naj bo še tako trapast in razposajen, njegov pridih fatalizma je ganljiv in celo globoko pretresljiv.«
– Nicholas Barber, BBC
»Konec sveta, kot bi bil videti leta 2019.«
– Alissa Wilkinson, Vox
»Kot je za Jarmuscha značilno, je glasba – z naslovno melodijo na čelu – izjemna in poživlja prav vsak prizor. Čudovita raznolikost članov igralske zasedbe, skupaj z njihovim individualnim smislom za humor, vzdržuje našo pozornost celo takrat, ko začne zmanjkovati navdiha. Majhna, a zelo okusna krvava poslastica.«
– Todd McCarthy, The Hollywood Reporter
»Film je najboljši takrat, ko režiser na tisti tipični jarmuschevski napol resignirani, napol vzneseni način ugotovi, da je človeški svet – celo z vsemi njegovimi strašnimi napakami vred – vredno ohraniti. Kot reče eden izmed likov /…/: ‘Svet je popoln. Ceni podrobnosti.’«
– Stephanie Zacharek, Time
»Jarmuscheva zombiada, ki nima nobenih iluzij o tem, kaj pomeni Trumpov slogan ‘Make America Great Again’ (na rdeči, trumpovski kapi rasista, ki ga igra Buscemi, piše: ‘Keep America White Again‘), je – podobno kot Romerova Zora živih mrtvecev – parodija ekscesne, pohlepne, požrešne, potrošniške, spektakelske družbe, ki je vse zvedla na brezdušno konzumiranje, a tudi parodija neoliberalne družbe, ki je vse zvedla na tekmovanje in ‘kreativno’ ubijanje konkurence. Razlog več, da prebivalci Centervilla neskončno uživajo v pobijanju zombijev, ki so bili še malo prej njihovi someščani – in tekmeci!« ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina