zgodba
Prečastiti Toller je pastor v mali, skromno obiskani muzejski cerkvici. Nekega dne se k njemu zateče po nasvet noseča faranka Mary, zaskrbljena zaradi moža, radikalnega okoljevarstvenika Michaela, ki vse bolj tone v obup. Toller skuša Michaelu pomagati, a ob mladeničevem srdu tudi v njem vznikne seme upora …
Kalvinistično neizprosno, vsega odvečnega obtesano eksistencialno dramo z okoljevarstvenim nabojem, v kateri skuša razrvani duhovnik svojemu življenju vrniti smisel, so mnogi razglasili za najboljši film Paula Schraderja, znanega tudi kot scenarista Scorsesejevega Taksista.
iz prve roke
»Pri snovanju filma se mi je zdelo zanimivo, da je lik duhovnika Tollerja bolan – ima bolezen, ki jo je Kierkegaard poimenoval ‘bolezen za smrt’, to je obup. Tega se želi nekako znebiti, bodisi skozi cerkvene rituale bodisi z alkoholom bodisi s pisanjem dnevnika. Potem pa naleti na fanta, ki je prav tako žrtev obupa. Želi mu pomagati, a mu pri tem spodleti, naleze pa se njegovega ‘virusa’, kar se mi je zdelo sila zanimivo. Je bil Toller vseskozi okoljevarstvenik ali je le iskal izgovor, s katerim bi lahko opravičil lastno zalezovanje smrti? /…/ Na voljo imamo upanje ali obup, živimo pa v svetu, v katerem je treba izbrati upanje, ker je obup presilovit. Kot pravi Toller v filmu, človeštvo ni sposobno videti onstran svojih trenutnih potreb, da bi obvarovalo lastno prihodnost, in na to se lahko odzovemo le z obupom. /…/ To je film o tu in zdaj, saj prvič poveže dve različni stvari. Stoletja je svetníke in učenjake sredi noči mučil religiozni občutek ‘bolezni za smrt’. Danes ga lahko povežemo z zelo sodobnim občutkom obupa, ki je prej sociološke kot duhovne narave, saj ga občutimo kot vrsta, in to po vsem svetu.«
– Paul Schrader
portret avtorja
Paul Schrader (rojen leta 1946 v Grand Rapidsu, Michigan, ZDA) je večkrat nagrajeni scenarist in režiser. Je avtor in soavtor scenarijev štirih filmov Martina Scorseseja: Taksist (Taxi Driver, 1976), Pobesneli bik (Raging Bull, 1980), Zadnja Kristusova skušnjava (The Last Temptation of Christ, 1988) ter Med življenjem in smrtjo (Bringing Out the Dead, 1999). Poleg tega je zrežiral osemnajst celovečercev, med njimi kriminalno dramo Ameriški žigolo (American Gigolo, 1980), triler V naročju tujcev (The Comfort of Strangers, 1990), kultni Rahli spanec (Light Sleeper, 1992) in dramo Davek preteklosti (Affliction, 1997). Vseskozi se ukvarja tudi s filmsko teorijo in kritiko; trenutno piše za revijo Film Comment, maja 2018 pa je izšel ponatis njegove študije Bressona, Ozuja in Dreyerja iz leta 1972 z naslovom Transcendental Style in Film. Film Preporod je bil premierno prikazan v tekmovalnem programu festivala v Benetkah.
kritike
»Schrader se ukvarja s temeljno predpostavko, ki omogoča verovanje: z ljubeznijo v vseh njenih oblikah, od mesene do svete. Poznavalci filmske umetnosti bodo v filmu našli in popisali vrsto referenc in vplivov, od Dnevnika podeželskega župnika Roberta Bressona do Zimske luči Ingmarja Bergmana. A za to, da bi vas ta eksistencialna drama pretresla do obisti, ne potrebujete diplome iz filmske umetnosti. V dobi otopelosti od hollywoodskih obrazcev je Preporod svojevrstno odrešenje – film, ki zares šteje.«
– Peter Travers, Rolling Stone
»Preporod ni zgolj manifest ekološke katastrofe, ekscesnosti kapitalizma in človeške požrešnosti, temveč tudi surovo poetičen manifest človeške osamljenosti in potrebe po bližini. Preseganje obupane svetnosti se kaže v smiselnosti vprašanja akcije – v premiku človeka, njegovega srca in ideje skozi eksistencialistični premik smisla, ki jasne in ploskovite linije svetnosti za trenutek vrže iz okvirjev, da jih nato – s spominom na možnost transcendence – drugačne, okrepljene z upanjem, postavi nazaj.«
– Anja Banko, Radio Študent
»V Preporodu je nekaj zelo osebnega. Tako zelo, da se med ogledom filma počutimo, kot bi Schraderju, ki se je tudi sam skoraj zapisal duhovniškemu poklicu, v spovednici prisluškovali, kako se pogovarja z Bogom. /…/ Ustvaril je nekaj zares izjemnega: pogovor z neko višjo silo, ki se odvija na filmskem platnu.«
– Hannah Woodhead, Little White Lies
»Zaradi nekaterih režiserjevih prijemov – počasnega brnenja in živce parajočih tišin zvočne kulise filma, globokih senc digitalne fotografije, gladkega, srhljivega gibanja kamere – se Preporod zdi kot grozljivka in na neki način tudi je. Le da groza ne izvira iz prisotnosti nadnaravnega, ampak iz odsotnosti metafizičnega.«
– A. O. Scott, The New York Times
»Preporod pušča svoja velika vhodna vrata odprta za vse, ki sprejmejo njegovo povabilo h kontemplativni filmski drži. Ti gledalci bodo nenavadne skrivnosti in lepote filma našli vsepovsod: v njegovih zadržanih kompozicijah ter rabi tišine in praznega prostora, v skoraj liturgičnem razpiranju pripovedi, v klimaktičnem prizoru domišljijskega poleta ter v zaključnem prizoru, ki se zdi prikladno zasnovan tako, da bi gledalec med premislekom o tej pripovedi o veri in njenih posvetnih nasprotnikih ostal brez sape.«
– Godfrey Cheshire, www.RogerEbert.com
»/…/ duhovnost ni vpisana le v temo, ampak tudi v jezik filma (s Schraderjevimi besedami tako v ‘kaj’ kot v ‘kako’). Film je posejan z meditativnimi prizori – na primer tistimi, kjer se Toller preprosto le ureja v svoji kopalnici –, ob katerih se gledalec zave minevanja časa, trajanje pa dobi fenomenološki pomen.«
– Aliza Ma, Film Comment
»Režiser in njegov glavni igralec skupaj dokažeta, da ne potrebuješ superjunakov, vizualnih učinkov ali strelskih obračunov, da bi pritegnil zanimanje gledalca. Ta zgodba o duhovniku v srednjih letih, ki se obupano trudi osmisliti svoje življenje, je v nasprotju z vsemi pričakovanji ravno tako dramatična in presenetljiva kot najbolj domišljeno zasnovan triler.«
– Geoffrey Macnab, The Independent