vsebina
Ljudje se zastrupljajo z gensko spremenjeno hrano, dvomljivim mesom, koruzo, mlečnimi izdelki itd., sploh v ZDA, kjer je živilska industrija skoraj v celoti pod nadzorom velikih korporacij. Ker slednje prehranjevanje jemljejo kot posel, temu podrejajo kakovost proizvedene hrane, ki vse redkeje raste v naravi in je vse pogosteje pridelana v tovarnah. Kaj ljudje jedo in zakaj, razkriva dokumentarec Roberta Kennerja. Kljub pesimističnim vizijam ponuja žarek svetlobe v obliki pristnih (čeprav maloštevilnih) kmetovalcev (»Naše krave jedo pravo travo«), ki ne pridelujejo le zdrave hrane, temveč jim jo je v zadnjih letih celo uspelo prodati nekaterim največjim trgovskim verigam.
iz prve roke
»Srečal sem živinorejca in povedal mi je, da smo se včasih bali Sovjetske zveze. Mislili smo, da smo veliko boljši od nje, saj je bilo pri nas hrano mogoče kupiti v številnih trgovinah. Bilo je veliko izbire. Menili smo, da bi nas prevzem tuje sile prisilil v nakup določene stvari od določenega podjetja, kar ni v skladu z ameriško miselnostjo. Če se zdaj ozremo okoli sebe, ugotovimo, da živilsko industrijo obvladujeta podjetje ali dve. Postali smo tisto, česar smo se najbolj bali.«
Robert Kenner, režiser
portret režiserja
Robert Kenner je od leta 1971 dejaven ameriški filmski in televizijski scenarist, producent in režiser. Vso njegovo kariero je zaznamovalo ukvarjanje z občutljivimi temami ameriške sodobnosti, ki bi jih prevladujoči medijski diskurz najraje pometel pod preprogo. Njegove filme zaznamuje strastno iskanje resnice pod plastmi klišejev in laži, ki jih servira prej omenjeni diskurz. S filmom Hrana, d.d. se je ukvarjal celih šest let, preden mu je iz šokantnih razkritij uspelo sestaviti docela verodostojno in vodotesno zgodbo.
kritike filma
»Ljudje morajo biti zelo obupani, da se odločijo za gladovni štrajk. In tu je izziv. Prijateljem recite, da jih vabite na filmski vikend, da bo ta filmski vikend tematski in da boste gledali le dokumentarce o hrani – zelo velika verjetnost je, da boste v ponedeljek vsi na gladovnem štrajku. Hrano boste zavračali. In to v vseh smislih, tudi v tistem najbolj skrajnem: če vam bo kdo hrano le omenil, boste začeli avtomatično bruhati. V šokantnem, ekspozejskem, aktivističnem dokumentarcu Hrana, d.d. slišimo: ‘Industrija noče, da bi vedeli, kaj jemo – če bi vedeli, ne bi več hoteli jesti.’ V povprečnem ameriškem supermarketu je 47.000 različnih produktov, kar pomeni, da imajo ljudje veliko izbiro, toda v resnici izbire sploh nimajo – izbirajo lahko le med produkti, za katere ne vedo, kako so nastali.«
Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Kennerjev film ne more popolnoma natančno pojasniti, kaj jemo in kaj se dogaja v ‘kuhinji’, iz katere hrana prihaja na police trgovskih verig, vendar pa je dober začetek za razumevanje živilskopredelovalne industrije v Ameriki, ki jo namesto manjših kmetij zadnja leta hrani in zastruplja peščica korporacijskih farm. Z emmyjem nagrajeni televizijski producent in režiser se je dokumentarca lotil v slogu Michaela Moora in problematiko proizvodnje hrane z animacijami, grafi, številkami, intervjuji in skritimi kamerami poskušal približati dovolj nazorno in privlačno, da bi jo lahko razumel vsak gledalec, pri tem pa opustil Moorov senzacionalizem in humor. Pridelovanje in predelovanje živil, ki so tako umetna, da sploh ne poznajo več letnih časov, tako kot ameriško govedo ne pozna več trave, res ni niti malo smešno. Še zlasti ne za starše, ki zaradi zastrupitev z bakterijo E. coli izgubljajo otroke, za revne, ki se debelijo ob enodolarskih hamburgerjih, delavce na tekočem traku, ki jih menjajo kot po tekočem traku, in male kmete, ki se morajo namesto kmetovanja ukvarjati s tožbami.«
Tina Bernik, Žurnal
»Temna preteklost zrezka na vašem krožniku.«
RTV SLO
»Ne ugriznite v naslednji košček hrane, dokler si ne ogledate Hrane, d.d., tega esencialnega, nepozabnega dokumentarnega filma.«
Peter Travers, Rolling Stone
»Ogled tega filma je nujen!«
Gary Goldstein, Los Angeles Times
»Eden najpomembnejših filmov letošnjega leta.«
Rossiter Drake, 7×7
»Nujno si oglejte ta film. Pripeljite tudi svoje otroke, če jih imate. Če jih nimate, pripeljite otroke koga drugega.«
David Edelstein, New York Magazine
»V vseh pogledih izjemen film.«
Pete Hammond, Boxoffice Magazine
»Bistroumno napisan in odlično produciran dokumentarni film. Režiser Robert Kenner postreže z inteligentnimi, vizualno prepričljivimi argumenti, ki koreninijo v preverjeni, stari šoli raziskovalnega novinarstva.«
Maria Garcia, Film Journal International
»/…/ srhljiva zgodba o ameriški prehrambni industriji, ki jo nadzirajo korporacije. Lani nastali dokumentarec Roberta Kennerja je bil letos nominiran za oskarja, ki ga sicer ni dobil, je pa zato prejel kup drugih nagrad in nominacij. V zgoščeni pripovedi osvetli način prehranjevanja Američanov, ki se je v zadnjih petdesetih letih spremenil bolj kot v deset tisočih letih skupaj. V ameriških supermarketih je 47.000 različnih proizvodov, v njih ni letnih časov, ljudje pa ne vedo, kaj jedo in od kod prihaja hrana. Kakor ugotavlja avtor, je prehrambna industrija današnjega tipa začela nastajati v tridesetih letih prejšnjega stoletja s ‘fast food’ verigami, McDonaldsom, ki je ponudil povsod isti, poceni hamburger. In tudi če v teh obratih ne jeste, se prehranjujete s hrano, ki jo je ustvarila ta industrija, z rastlinsko in živalsko. Največji dobavitelj kokoši za McDonalds je korporacija Tyson, ki je preoblikovala žival, da ima večje prsi in več mesa, v pol časa manj kot nekoč pa jo danes vzgojijo v dvakrat večjo kot nekoč. Farme so z njimi nagnetene, ne morejo se gibati, hodijo druga po drugi, vmes je crkovina, hranijo pa jih z antibiotiki, na katere so postale že odporne. Odšel je tudi v drugo dobaviteljico mesa, v največjo klavnico prašičev na svetu, v kateri jih pobijejo 32.000 na dan, tla v njej pa so prekrita z urinom in krvjo. Delavci so večinoma emigranti, ki se zaradi lastnih neurejenih razmer ne morejo pritoževati in delajo za majhno plačilo. Lotil se je tudi Monsanta, peklenske korporacije, ki z genetskim inženiringom uničuje rastlinje, zaradi nje pa je v Ameriki že devetdeset odstotkov soje gensko spremenjene, kmete, ki hočejo pridelovati konvencionalno, pa uničuje s sodnimi postopki. Film predstavi tudi kmete, ki gojijo ekološko in pridelujejo organsko hrano. Tudi tobačna industrija se je zlomila, čeprav je obvladovala svet, zaključi avtor in v odjavni špici zbere še kup nasvetov za vsakogar od nas. A najprej, preverjajte, kaj jeste!«
Delo