V svojem najnovejšem filmu z zgovornim naslovom se Želimir Žilnik, eden najvidnejših ustvarjalcev post-jugoslovanskega družbenokritičnega filma, odpravi v epicenter procesov, ki trenutno pretresajo srbsko družbo.
Postavi se med vrste obupanih in nemočnih delavcev, ki jih je kriminalno lastninjenje družbenega premoženja oropalo življenjskih pogojev in prihodnosti. Postavi se za hrbet izkoriščevalskih lastnikov, malih in velikih tajkunov, ki so si v brezpravju dereguliranega kapitalizma izdolbli udobne luknje. Postavi se v zakulisje oportunističnega mešetarjenja političnih elit, ki družbeni status quo vzdržujejo zgolj s pomočjo vse bolj represivnih ukrepov. Postavi se ob bok urbanim aktivistom, ki v globoki krizi vidijo priložnost za spremembe, ter intelektualcem, ki si na pogorišču zgodovinskih idej izprašujejo vest.
V svoji obsežni družbeni mizansceni Stara šola kapitalizma tako v prvi vrsti nastopa kot neposredna, angažirana, a hkrati zgodovinsko ozaveščena filmska zareza v »nova« protislovja kapitalizma v Srbiji (in seveda marsikje drugje). Zareza, ki je krčevito zvesta svojemu samoniklemu, lokalnemu počelu, hkrati pa ohranja določeno univerzalno veljavo. In kljub na videz brezizhodnemu položaju si Stara šola kapitalizma dovoli tudi mero žilavega optimizma, ko v reakcijah in dejanjih delavcev prepoznava nič manj kot ponovno prebujanje razredne zavesti.
Na drugi strani pa Žilnikova specifična, dokumentarno-igrana avtorska metoda terja tudi (ponovni) razmislek o položaju in odgovornosti družbeno angažiranega (filmskega) ustvarjalca; razmislek o pogojih avtorjevega vpisovanja v film, in hkrati razmislek o tem, kako je s filmskimi sredstvi mogoče udejanjati in precizirati podobo določene družbene realnosti, ki naj preseže ideološko redukcijo na bodisi dokumentarni bodisi fikcijski film.
Premierni projekciji v Kinodvoru je sledil pogovor, ki ga je vodila Jela Krečič. Sodelovali so Želimir Žilnik, Rastko Močnik, Jože Mencinger, Lev Centrih, Jože Vogrinc, Ciril Oberstar in Primož Krašovec.