zgodba
Dve zgodbi v mrzli sivi zimi. Prva o ukrajinski medicinski sestri Olgi, ki si od življenja želi več ter se odloči zapustiti svojo družino in državo. Odpotuje v Avstrijo, kjer se zaposli kot čistilka v bolnišnici za starostnike. Druga zgodba spremlja mladega Avstrijca Paula, brezposelnega in zadolženega varnostnika, ki ga očim vzame s seboj v Ukrajino nameščat igralne avtomate. Olga in Paul prihajata iz različnih okolij, a se spopadata s podobnimi težavami: prizadevata si verjeti vase in si osmisliti svoje življenje. Narodnostne meje so v filmu zabrisane, pomen imajo predvsem socialne in eksistencialne.
Film se dogaja med vzhodom in zahodom nove Evrope (Ukrajino in Avstrijo) ter obravnava življenje in umiranje, zmagovalce in poražence, moč in nemoč; izmišljeno in resnično pa obravnava kot človeški konstrukt.
iz prve roke
»S svojimi filmi gledalcev nočem zabavati, temveč se jih želim dotakniti, jih morda celo razburiti. Moji filmi niso kritični do posameznikov, temveč do družbe. Življenje razumem kot nekaj dostojanstvenega. Če je film poleg ugajanja zmožen gledalca tudi razpreti, tako da bo v filmu uzrl tudi svoje lastno življenje, potem je opravil veliko. Gledalce želim pripraviti k temu, da se soočijo s seboj. /…/
Nimam nikakršnega recepta, kako izboljšati svet. Ne želim obsojati posameznikov, to ni namen mojega neizprosnega pogleda. Verjamem, da smo vsi povezani v enem, v svojem strahu pred smrtjo in v želji po tem, da bi bili ljubljeni. Čeprav moji filmi vznemirjajo, provocirajo ali šokirajo, so vsi zgolj produkt mojega humanističnega pogleda na svet in življenje. /…/
Hotel sem igralko, ki še nikoli ni bila na Zahodu, ki bi sem resnično prvič prišla šele med snemanjem filma. Hotel sem, da so njeni občutki in izkušnje resnično pristni. Katjo smo našli v mestu na jugu Ukrajine. Znala pa ni niti besedice nemščine ali angleščine. Odpeljali smo jo v Kijev in ji našli učitelja nemščine. Po dveh mesecih, štiri tedne pred začetkom snemanja, je prišla v Avstrijo. Poznala je lok zgodbe, podrobnega scenarija pa ni bilo. To ni bilo zmeraj lahko, saj je bila zelo sumničava. V medijih je slišala zgodbe o tem, koliko deklet postane žrtev prostitucije, in je seveda domnevala, da projekta ne gre jemati resno. Premagati je bilo treba veliko strahu, zaradi česar je bila produkcija še težavnejša.«
Ulrich Seidl, režiser in koscenarist
portret avtorja
Ulrich Seidl (letnik 1952) trenutno ob Michaelu Hanekeju velja za enega najpomembnejših, mednarodno priznanih, formalno rigoroznih in vsebinsko radikalnih sodobnih avstrijskih režiserjev. Do takšnega ugleda, ki mu je nakopal prav toliko gorečih privržencev kot tudi strastnih nasprotnikov, se je dokopal že s svojimi dokumentarnimi filmi, ki jih snema vse od začetka osemdesetih let in ki so mu v mladosti med drugim prinesli nalepko dostojnega naslednika Wernerja Herzoga. Leta 2001 je posnel svoj prvi celovečerni igrani film Pasji dnevi (Hundstage) in zanj v Benetkah prejel posebno nagrado žirije. Nič manj kontroverzni Uvoz – izvoz je njegov drugi celovečerni film.
kritike
Zmagovalec lestvice desetih najboljših filmov leta 2009 po izboru Johna Watersa.
»Najbolj turoben film leta je obenem tudi najboljši film leta. Bedna življenja ukrajinskih imigrantov na Dunaju iz tega mučnega, vendar briljantno zrežiranega filma delajo kinematografski ekvivalent rezanja zapestnih žil. Gre morda za nov žanr? Pornografijo depresije? Hej, name deluje.«
John Waters, Art Forum
»/…/ Seidlova kamera lahko deluje tudi kot kirurški nož, ki pa ne odstrani bolnega tkiva, ampak ga raje počasi in natančno secira, pritiska na boleča mesta in vrta po ranah. /…/ v filmu Uvoz – izvoz /…/ secira tiste, ki verjamejo samo še v telo. Vendar to niso tista ukrajinska dekleta, ki gola pred računalniki počnejo stvari, ki jih od njih zahtevajo glasovi nevidnih klientov – to so prav ti glasovi, ki histerično zahtevajo svoje užitke in vpijejo zdaj v nemščini zdaj v angleščini, če jih ženska telesa v nobenem jeziku ne znajo ubogati. Slika je torej pornografska, toda zaradi teh glasov je obenem prav mučno groteskna. Pa tudi »politična«, saj so ti ukazovalni glasovi, ki zahtevajo ustrežljivost njihovim bolnim užitkom, vendarle eminentno evropski glasovi, medtem ko so telesa, ki jim strežejo, ukrajinska, toda »ukrajinska« le kot sinonim za fizične delavke.«
Zdenko Vrdlovec, Dnevnik
»/…/ avstrijski filmi, recimo tisti, ki jih je posnel Ulrich Seidl (Pasji dnevi, Uvoz – izvoz), so nas zadnja leta dobro pripravili na sindrom Josefa Fritzla.«
Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Avstrijski režiser Ulrich Seidl, znan predvsem po angažiranih dokumentarcih in igranem celovečernem prvencu Pasji dnevi, je tudi s filmom Uvoz – izvoz posegel po jedki kritiki sodobne avstrijske družbe, pravzaprav kar celotne zahodne Evrope. Posnet je tako v Ukrajini kot Avstriji in večina prizorišč je realnih: pediatrična bolnica in agencija za internetne spolne usluge v Ukrajini, bolnica za ostarele v Avstriji. Vzhod in zahod sicer prinašate različne vrednostne sisteme – a sivina, s katero Seidl snema sodobno postkomunistično Ukrajino, ni nič manj siva od sivine duhovne kondicije sodobne avstrijske družbe.«
Ženja Leiler, Delo