zgodba
Kate in Geoff sta ravno sredi priprav na 45. obletnico poroke, ko ju preseneti novica, da so v ledeniku v Švicarskih Alpah po petih desetletjih odkrili popolnoma ohranjeno truplo Geoffovega prvega dekleta – Katye. Medtem ko se zabava nezadržno približuje, se par spopada s prej neznanimi čustvi. Geoff je iz dneva v dan bolj zatopljen v spomine na brezskrbno življenje z nekdanjo ljubeznijo, Kate pa postaja vse bolj zaskrbljena. Globlje ko se par vrača v preteklost, bolj negotova je prihodnost.
iz prve roke
»Kar me je zares zanimalo, je bila študija odnosa, dolgotrajne zveze z vsemi težavami, ki tlijo pod površjem. Skozi način, na katerega komuniciramo z drugo osebo, izražamo svoje želje in poželenja, bodisi spolna ali romantična, in to močno vpliva na potek naših življenj. Poželenje se spreminja, v toku časa prevzema različne pomene. Zdi se mi fascinanten del človekove narave in zelo strastna tema. /…/ Nikoli se nisem nameraval zavezati izključno gejevskemu filmu. Toda med filmoma 45 let in Weekend obstajajo podobnosti, saj me pri obeh zanima kompleksnost medčloveških odnosov. Iz te perspektive je film 45 let nadaljevanje prejšnjega, čeprav sta lika starejša in heteroseksualna. Seveda je Weekend govoril o odnosu, ki se je pravkar začel, medtem ko se tu 45 let kasneje skoraj končuje. A zanimivo je to, kako se razmerje razvija v odnosu do svojih začetkov. V tem filmu, denimo, ostane veliko stvari neizrečenih, saj je v odnosu zelo lahko ostati tiho, zamolčati partnerju, kaj se ti globoko v duši resnično dogaja. 45 let je film o tem, kaj se zgodi, ko vse te stvari privrejo na plan. O ljudeh, ki se trudita razumeti, kaj pomeni njuna ljubezen, pa tega nihče od njiju ne ve. Gre za globok in kritičen pogled na njuni življenji, za občutek eksistencialne izgube, za nerazumevanje lastnih želja, za negotova čustva in občutke krivde. Vsi ti dejavniki se zgrnejo na Kate, medtem ko se Geoff spominja svoje preteklosti, ne da bi kot gledalci vedeli, kaj je res in kaj ni. Preteklost je zelo lahko idealizirati, ko gledaš nazaj in si zamišljaš, da si bil drzen, da ti je svet, ko si bil mlad, ležal na dlani in bi lahko ta svet spremenil, namesto tega pa si pristal v Norfolku, kjer s svojo ženo zdaj živiš že trideset let.«
– Andrew Haigh, režiser in scenarist
portret avtorja
Andrew Haigh (1973, Harrogate, Anglija) je sprva delal kot asistent montaže pri filmih Gladiator (2000) in Sestreljeni črni jastreb (Black Hawk Down, 2001) režiserja Ridleyja Scotta. Leta 2009 je režiral celovečerni prvenec Greek Pete, ki je bil premierno prikazan na Londonskem festivalu lezbičnega in gejevskega filma. Odločilen preboj mu je prinesel naslednji celovečerni film, Weekend (2011), ki je požel preko dvajset nagrad, med njimi nagrado občinstva Emerging Visions na festivalu South by Southwest (SXSW) v teksaškem Austinu, nagrado MovieZone v Rotterdamu, dve nagradi British Independent Film Awards, nagrado londonskih filmskih kritikov za najbolj perspektivnega novega režiserja in nagrado časopisa Evening Standard za najboljši scenarij. Film se je uvrstil na številne lestvice najboljših tega leta, med drugim na lestvico časopisa The New York Times. Andrew Haigh trenutno dela kot izvršni producent, scenarist in režiser pri HBO-jevi televizijski seriji Looking. 45 let je njegov tretji celovečerni film.
kritike
»Bodi čisto pri miru, sem si mislila med gledanjem filma 45 let Andrewa Haigha. Nikar se ne gani. Ne iz strahu, da se bo film, ki je tako natančno kalibriran, pretehtan in odmerjen, v nekem trenutku zalomil, pač pa zato, ker se mi je zdelo, da se lahko ob najmanjšem premiku zlomim jaz. S filmom 45 let je Haigh Charlotte Rampling podaril najboljšo vlogo njenega življenja, berlinskemu festivalu njegov prvi absolutni uspeh, meni pa prvi sijajen film v letu 2015. In vse to je napravil s filmom, ki je tako preprost, tako eleganten in vendar tako goreče empatičen, da vas njegov čar v celoti zadane šele ure kasneje. Morda šele naslednjega jutra, ko z avtobusom prečkate poledeneli Berlin in se vam začnejo ob misli na njegov neznaten, a neznanski zaključni prizor v kotičkih očes nabirati solze. /…/ Ko Geoff omeni, da sta zabavo ob 40-letnici poroke odpovedala zaradi njegovega bypassa, je to le droben, nepomemben trenutek. A ko sem to slišala, sem si mislila ‘oh, seveda’. Če je Haigh neskončno sočuten kirurg, ki posega naravnost v naše drobovje in lušči plasti časa in spomina, dokler se pod njegovim skalpelom ne razkrije vse živo tkivo, potem je 45 let lahko le eno: operacija na odprtem srcu.«
– Jessica Kiang, The Playlist
»Triumfalen uspeh za Haigha, čigar sijajen drugi film Weekend (2011) je bil zgodba o bežni, brezskrbni romanci med mladima moškima. Tu je veliko manj seksa. A režiserjevo iskanje pomenov, ki se skrivajo v običajnem, vsakdanjem vedenju, in ki jih tokrat razodene nenadoma izostrena podoba preteklosti in prihodnosti, je zopet na delu. Tako kot njegova pozorna in premišljena skrb za odkrivanje smisla in meja intimnosti v osebnem odnosu. In zasedba je briljantna: pod na videz mirno gladino Ramplingove buči ocean otožnosti, medtem ko Courtenay v svoji zelo moški maniri ropota naokoli, čeprav se tudi sam psihološko kruši. Film drobnih trenutkov in neznatnih gest, ki pusti pri gledalcu silovit vtis.«
– Dave Calhoun, Time Out London
»Film, posnet po kratki zgodbi Davida Constantina, je narejen s strogo natančnostjo in odigran z zadržano, iskreno strastjo. Še zlasti Courtenay se izkaže s svojo bržkone najbolj blestečo predstavo. Skupno življenje zakonskega para se razodeva v dialoških prizorih, te pa prekinja molk panoramskih posnetkov širne in brezoblične pokrajine Vzhodne Anglije, ki še podkrepijo občutek tesnobe. Čustvena napetost kot orkestralni crescendo narašča od skorajšnje tišine do rjovečega bučanja.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Haighov čudovito odigran 45 let, nežno pretresljiv portret ljubečega, a skrhanega odnosa v jeseni življenja, je film zadržane, umerjene elegance /…/. Delikaten, tankočuten in ganljiv film dokončno utrdi Haighov sloves enega najsijajnejših avtorjev britanskega filma, medtem ko iz veteranskih igralcev Charlotte Rampling in Toma Courtenayja izvabi predstavi, vredni nagrad. /…/ Čudovito pronicljiv, nežno humoren in odigran s poudarkom na detajlih življenja namesto na velikih dramatičnih dogodkih.«
– Mark Adams, Screen Daily
»Film z vso težo fantastične Charlotte Rampling v glavni vlogi združi režiserjevo značilno pronicljivost z odtenki Leighovega Še eno leto, da bi ustvaril zadržano ganljiv in varljivo tragičen pogled na ljubezen zrelih let, ki jo mučijo spomini in skrivnosti preteklosti.«
– Eric Kohn, Indiewire
»Pismo, ki ga prejme Geoff, ima popolnoma enak učinek, kot ga ima snežni plaz v filmu Višja sila (Force Majeure, Ruben Östlund, 2014). Skozenj v vidno polje pridejo vsi dvomi in strahovi, ki zamajejo sicer trdno razmerje in postavijo temelje za korenito raziskavo zakonskega življenja in človeških odnosov. 45 let je Haighov tour de force, v katerem s kirurško natančnostjo, plast za plastjo in skozi številne, skoraj nevidne detajle secira dolgoletno zvezo.«
– Ana Šturm, Ekran
»45 let je film o breznu, ki se lahko naenkrat odpre tudi pred parom, ki je skupaj toliko let, kolikor jih je v naslovu. /…/ Haigh in njegova čudovita igralca nam dajo čutiti tragedijo dogodkov v življenju Kate in Geoffa, ker gre za polnokrvne like, ne pa za simbole ali skice. Morda naj bi predstavljala univerzalnega moškega in žensko, vendar sta prvenstveno Kate in Geoff in, kot v vseh zares dobrih filmih, sta neločljiva od igralcev, ki jih upodabljata.«
– Andrej Gustinčič, MMC RTV SLO
»Film potem – zadržano, subtilno, tiho in nevsiljivo, brez melodramatičnih prehitevanj in rdečih alarmov – pokaže, kako ju začne mrtva ženska, ki je za vedno ostala takšna kot leta 1962, počasi ločevati. Med njiju pride ženska, ki je ni več – mrtva, a obenem tako živa kot Rebecca v Hitchcockovi Rebecci. /…/ Predstavljajte si Zemckisov Brodolom, toda ne skozi oči Toma Hanksa, ampak skozi oči Helen Hunt in njenega moža, ko po mnogih letih nenadoma izvesta, da so Hanksa – njeno prvo veliko ljubezen – našli živega.« ZA +
– Marcel Štefančič, jr, Mladina