zgodba
Samotarski in nepriljudni Lee Chandler se po smrti starejšega brata Joeja vrne v rodni Manchester-by-the-Sea, kjer presenečen izve, da ga je brat imenoval za skrbnika svojega sina Patricka. Medtem ko se življenje živahnega najstnika še naprej vrti okoli hokeja, garažnega benda in deklet, pa se je Lee vse bolj prisiljen soočiti s preteklostjo, ki ga je ločila tako od žene Randi kot od skupnosti, v kateri se je rodil in odraščal.
Srce parajoča, pa tudi presenetljivo humorna meditacija o krivdi, žalovanju in moči ljubezni. Dobitnik oskarja za najboljšega igralca (Casey Affleck) in izvirni scenarij.
iz prve roke
»Na začetku sem hotel posneti zgodbo o žalovanju /…/, potem pa sem ugotovil, da film pravzaprav veliko bolj govori o ljubezni. Vedno so me zanimale zgodbe o ljudeh, ki se imajo radi. Zelo ganljivo se mi zdi, ko ljudje skrbijo drug za drugega, celo ko se ne razumejo najbolje ali pa se med njimi zgodi nekaj strašnega. S starši, otroki, brati ali sestrami nas ne povezuje vedno ljubezen – a takrat, ko nas, je to precej velika stvar. /…/ Privlačijo me zgodbe o ljudeh, ki se spopadajo z okoliščinami, večjimi od njih samih, s situacijami, ki jih ne morejo obvladati. Zanima me tudi raznolikost človeškega doživljanja: kako ima lahko neki človek takšno življenje, njegov sosed pa popolnoma drugačno. To me vedno znova fascinira. /…/ Zelo smo si prizadevali, da bi karseda verodostojno prikazali mesto in ljudi. Vem, da to zveni nekoliko klišejsko, a redko naletim na kaj, kar bi bilo bolj zanimivo od resničnega življenja.«
– Kenneth Lonergan
portret avtorja
Scenarist, režiser in dramatik Kenneth Lonergan (rojen leta 1962 v New Yorku) se je v zadnjih dveh desetletjih uveljavil kot eden najizvirnejših glasov ameriške neodvisne scene. Kariero je začel kot avtor dramskih besedil, ki so mu poleg številnih drugih priznanj prinesla nominacijo za Pulitzerjevo nagrado. Za svoj prvi film You Can Count On Me (2000) je poleg kritiške hvale požel veliko nagrado žirije v Sundanceu in nominacijo za oskarja za najboljši scenarij. Kritike je osvojil tudi z drugim celovečercem Margaret (2011), dobitnikom nagrade FIPRESCI na Viennalu leta 2012. Kot soscenarist se je podpisal pod gangstersko komedijo Analiza pa taka (Analyze This, 1999) in Scorsesejeve Tolpe New Yorka (Gangs Of New York, 2002, nominacija za oskarja za najboljši scenarij). Lonerganov tretji film Manchester by the Sea je bil premierno prikazan na festivalu v Sundanceu.
kritike
»Manchester by the Sea /…/ je najbolj smešen film o žalovanju, kar jih je bilo kdaj posnetih. A to še zdaleč ni njegova edina omembe vredna kvaliteta. To delo /…/ vsebuje takšno bogastvo čustev, oseb in idej, da bi ga bilo nemogoče opisati v nekaj stavkih. Gre za zgodbo o kompleksnosti odpuščanja /…/, o starševstvu – tako biološkem in rejniškem kot tistem improviziranem –, pa tudi za portret tesno povezane skupnosti /…/, ki je razvila svojevrsten način govora, razmišljanja in čustvovanja.«
– Matt Zoller Seitz, RogerEbert.com
»Manchester by the Sea /…/ je presunljiv, a hkrati nekako spodbuden film, ki s svojo iskrenostjo, avtentičnostjo in odkritim prikazom brezupa gledalca popolnoma prevzame. /…/ Film, ki mu niso tuja globoka, skoraj melodramatska čustva, in ki se jih ne boji spojiti z vztrajnim tokom nezgrešljivega humorja, potrjuje Lonerganov sloves enega najbolj drznih in dojemljivih scenaristov/režiserjev, odločenega, da se sooči z velikimi vprašanji o bolečini, ki nam jo povzroča življenje, in točki, do katere je to bolečino mogoče preživeti – če sploh. Več od filmskega ustvarjalca (ali filma) sploh ni mogoče pričakovati.«
– Kenneth Turan, Los Angeles Times
»Nepopustljivost bolečine in upanje v odrešitev sta temi, tako brezčasni kot dramaturgija sama, le redko pa poskrbita za tako osupljiv vrtinec ljubezni, jeze, nežnosti in rezkega humorja kot v filmu Manchester by the Sea /…/.«
– Justin Chang, Variety
»Gre za izjemen dosežek enega velikih ameriških dramatikov, a tu je presenečenje: za zgodbo, ki se tako izrazito ukvarja s smrtjo, si Manchester by the Sea morda najbolj zasluži pozornost kot eden najboljših filmov leta 2016, ki govorijo o lepoti življenja.«
– James Ponsoldt, Filmmaker
»Lonergan si bolj kot kdorkoli zasluži oznako ameriški Yasujiro Ozu.«
– David Fear, Rolling Stone
»Nepopustljiva pozornost, ki priznava zaplete in kaprice resničnega življenja, njegovo banalnost, absurdnost, humor … Trenutki, ki bi jih sicer zavrgli kot nezanimive, se začnejo združevati v nekaj epskega. To je po mojem mnenju znamenje pravega filmskega ustvarjalca.«
– Bennett Miller, »Directors on Directors«, Variety
»V filmu Manchester by the Sea, čustvenem dinamitu, vrednem velike literature, ponosni beli cerkveni zvoniki in razburkano morje v malem novoangleškem mestu ponujajo izvrsten kontrapunkt pretresljivi zgodbi o zakopani travmi.«
– Joshua Rothkopf, Time Out
»Ganljiva družinska drama z intenzivnostjo, ki se lahko kosa s filmoma Navadni ljudje (Ordinary People) in V pasti (In the Bedroom).«
– Kyle Smith, New York Post
»Nobenih trikov. Nobene manipulacije. Nobene katarze. Nobenih velikih monologov, ki ponujajo preprosto odrešitev. Ni naključje, da se Manchester by the Sea uvršča med najboljše filme tega leta. /…/ Noben film me letos ni tako ganil s svojim humorjem, toplino in človečnostjo.«
– Peter Travers, Rolling Stone
»Manchester by the Sea je fino niansiran portret; študija individualne bolečine, umeščena v kraj, ki ga režiser opazuje s pozornostjo in naklonjenostjo.«
– A. O. Scott, The New York Times
»Manchester by the Sea, surov kot tortura, počasen kot mrak in hladen kot januar, je videti kot ekranizacija Dylanovega štikla Like a Rolling Stone, le da se ne vali kot skala, temveč kot slabo vreme, depresija ali tesnoba, toda popisana z verzom »No direction home«. /…/ Manchester by the Sea, ki ga je posnel Kenneth Lonergan, avtor dveh depresivnih umetnin (Računaj name, Margaret), je ajshilsko-evripidska tragedija, v kateri se dobrim ljudem dogajajo strašne reči – potemtakem tragedija, ki bi jo Aristotel v svoji Poetiki uvrstil nekam med Kralja Ojdipa, Antigono in Medejo, med sina, ki ubije očeta, sestro, ki ne sme pokopati brata, in mater, ki pobije svoje otroke. Le ekonomija lahko družino strga na toliko koščkov.« ZELO ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina