Ellon, 11. stoletje, nekje sredi mračnih, blatnih, s krvjo prepojenih škotskih planjav. Macbeth, divji bojevnik in zvesti general vojske kralja Duncana, v brutalnem boju naposled ugonobi vodjo uporniških sil. Po bitki mu pot prekrižajo tri ženske, mrhovinarke, ki skubijo trupla padlih vojakov, in Macbethu prerokujejo, da bo nekoč postal kralj. Medtem doma, v oddaljenem Invernessu, Lady Macbeth, ki svojega moža ni videla že leta, še vedno žaluje zaradi izgube njunega edinega otroka. Ko pa prejme moževo pismo, v katerem ji Macbeth poroča o prerokbi, v njeni ranjeni duši vzklije seme zla – podel načrt, kako možu odpreti pot do prestola.
Michael Fassbender in Marion Cotillard na čelu sodobne reinterpretacije Shakespearjeve tragedije – silovite, surove, napete spirale nebrzdane sle po oblasti, ki jo hrani travma iz preteklosti.
iz prve roke
»Zanima me, kako nasilje opredeljuje ljudi; zanima me, kako ga ljudje izkoristijo za zapolnitev praznine v svojem življenju. Mislim, da je Macbeth rojen iz sveta nasilja: bojevnik je, nasilje ga obkroža, del njega je. Zares me je pritegnila misel, da se Macbeth skozi nasilje skoraj osvobodi, še zlasti z Duncanovim umorom, in se nato pogrezne vanj, v njem najde nekakšen mir. Zanima me torej, kako ljudje opravičujejo nasilje, kako ga uporabljajo in kako v njem najdejo normalnost. /…/ Kakšen čas je bil to in kako brutalen? Zelo me je spominjal na vestern, na pokrajino in vzdušje, ki se mi je zdelo veliko bolj nevarno, kot sem ga kadarkoli videl v priredbah Macbetha. Senca vojne in priložnost, da na platnu to prikažem na zelo filmski način – kako se Macbeth odziva na vojno oziroma v kolikšni meri je njen produkt in kako to vpliva na njegovo željo postati kralj /…/ Čutili smo, da prav vse vidike filma narekujejo liki. Kostumi so bili videti, kot da bi jih sešili liki sami in lahko si prav občutil njihove šive in teksturo. Krona je bila narejena iz kosti. Svet filma je deloval organsko, brutalno in naravno – nekako tako kot v vesternu – in tudi pokrajina je v like vtisnila svoj pečat ter jih stalno opominjala, kako neznatni so. Vse se je zgodilo zelo naravno, vse je izšlo iz namere, da bi bili čim bolj zvesti prostoru, da bi verze vpeli v zunanja prizorišča in dopustili, da se elementi narave zažrejo v poezijo na zelo intuitiven način. To je bilo izhodišče za vse, celo za glasbo. In ko smo se enkrat odločili, da film tako trdno ukoreninimo v prostor in da bo ta prostor brutalen, skoraj kot bi ga vzeli iz katere izmed knjig Cormaca McCarthyja, je to narekovalo vse ostalo.«
– Justin Kurzel
portret avtorja
Justin Kurzel (rojen leta 1974 v Gawlerju, Južna Avstralija) je filmski režiser in scenarist, poleg tega pa tudi eden najvidnejših avstralskih gledaliških scenografov. Na Victorian College of the Arts je diplomiral s kratkim filmom Blue Tongue (2005), ki je bil prikazan na več mednarodnih filmskih festivalih, v Melbournu pa je osvojil tudi nagrado za najboljši kratki film. Njegov celovečerni prvenec Umori v Snowtownu (Snowtown, prikazan v Kinodvoru v okviru pete edicije Noči grozljivk), srhljiv, naturalističen portret najbolj zloglasnega serijskega morilca v zgodovini Avstralije, je leta 2011 prejel posebno omembo žirije v sekciji Teden kritike na festivalu v Cannesu in nagrado občinstva na festivalu v Adelaidi, Kurzelu pa je Avstralska akademija za film in televizijo (AACTA) podelila tudi nagrado za najboljšega režiserja. Kurzel prav tako uspešno režira večkrat nagrajene oglase in glasbene videospote. Leta 2013 je v celovečerni omnibus The Turning, priredbo kratkih zgodb iz istoimenskega romana Tima Wintona, prispeval segment Boner McPharlin’s Moll. Macbeth je njegov drugi celovečerec.
kritike
»Strašljivo visceralen in brezhibno odigran film, sveža, poživljajoča posodobitev, ne glede na to, da ostaja čudovito ukoreninjena v zgodovino. Čeprav odlično izbran igralski ansambel s Shakespearjevimi besedami ravna nadvse skrbno, je strastno čutni način pripovedovanja avstralskega mojstra tisti, ki iz Shakespearjeve igre ustvari film za današnji čas – čeravno preveč okruten, da bi ga prikazovali v šolah.«
– Guy Lodge, Variety
»Kurzelov Macbeth je v meglice ovita, blatna, krvava, zemeljska zadeva, deloma /…/ posneta v bližnjih planih s kamero iz roke, ki omogoča, da so običajno zakričane replike intimno zašepetane, trpeča obraza Michaela Fassbenderja (kot Macbetha) in njegove gospe (Marion Cotillard) pa srhljivo stopita v fokus. /…/ Kurzel vse nadnaravne elemente drame usidra v materialni svet. /…/ Ta telesnost v kombinaciji z intenzivnostjo igre preoblikuje Shakespearjevo najstrašljivejšo dramo v realističen spust v posttravmatsko stresno motnjo.«
– Anton Bitel, Little White Lies
»Kamera se pozibava, kot bi jo v nestanovitnem svetu nosil veter. Kurzel besedila ni skrajšal v tolikšni meri kot Kurosawa, a njegovi s škotskimi naglasi opremljeni igralci bolj momljajo kot deklamirajo in film več kot z besedami pove s podobami. To je zelo gestikulativen film. Medtem ko načrtujeta umor, si Macbethova gledata iz oči v oči, zatopljena v šepet, njune roke pa pod debelimi plastmi oblek iščejo meso: umor kot afrodiziak.«
– David Jays, Sight & Sound
»To ni tradicionalen odrski Macbeth, stlačen v klavstrofobične interierje. Spočet je na širni škotski planjavi (in skoraj zasenčen od nje), ki spominja na Srednjo zemljo Petra Jacksona. Film nikoli zares ne zapusti bojišča /…/. To je smrtno resen Macbeth s fascinantnimi trenutki in prebliski bistroumnih uvidov, /…/ poln bojev v upočasnjenih posnetkih, stiliziranih krvavih kopeli in bojevitega rjovenja.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Izobilje dima in meglic bogatih razgledov, in vsako srečanje se zgodi na vrhu slikovitega grebena ali sredi mogočnega, od vremena bičanega barja; to je Shakespeare v divjini, njegova poezija pa je bolj vizualna kot verbalna.«
– Mark Kermode, The Observer
»Kurzel /…/ je posnel film, ki je, če citiram čarovnice, krvav, drzen in neomajen. Iz drame je izsesal vsako sled odrske zadušljivosti ter jo nadomestil z blatom in krvoprelitjem protivojnega filma ter stilizirano neposrednostjo grafičnega romana /…/.«
– Nicholas Barber, BBC
»Karkoli že si bodo gledalci mislili o Kurzelovem Macbethu, med ogledom filma gotovo ne bodo razmišljali o Macbethu Polanskega ali Wellesovem Macbethu ali kateremkoli drugem Macbethu – že samo to je zavidanja vreden dosežek.«
– Fionnuala Halligan, Screen Daily
»Michael Fassbender in Marion Cottilard sta odlična kot lord in lady Macbeth. Prav tako je pomembno, da Kurzel ustvari robato fizično in mentalno pokrajino Shakespearjeve drame; pokrajino, v kateri sta osebno in politično neločljiva, v kateri so obrazi prav toliko nepopustljivi kot kamni in gore, ki jih obkrožajo, in v kateri je le eno krvavo dejanje potrebno, da osvobodi kaos prelivanja krvi /…/.«
– Andrej Gustinčič, MMC RTVSLO
»Shakespearjeva škotska igra je v novi filmski različici bolj epska kot kdaj prej, a režiser dokaže, da je upodobitev človekove predaje temnim stranem duše bolj filmična kakor naslednji korak, postopno pogrezanje duše v grozo te teme.«
– Igor Harb, Vikend
»Macbeth – posnet po najkrajši Shakespearovi tragediji, ki je v zadnjih letih doživela kopico ekranizacij – je robusten film o robustnih temah (pohlep, politične ambicije, sla po oblasti, tiranija, megalomanija, maščevanje), toda tako stiliziran, kot da je robustnost zadnje estetsko doživetje, ki nam je še ostalo. /…/ Macbeth je obdukcija politike, posneta skozi mrtve oči krvi, blata, megle, ognja in pepela.« ZA+
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Če je Goethe tragedijo Macbeth označil kot Shakespearovo najboljše gledališko besedilo, je ta v režiji Justina Kurzela najbolj dovršena filmska priredba. Avstralski režiser gradi moreče vzdušje, a nas z njim ne dolgočasi – kadri so premišljeni, prizori udarni, stil brezhiben. Čudovita, hladna in megličasta škotska višavja odsevajo notranji boj protagonistov in nas ob turobni zvočni podlagi režiserjevega brata (Jed Kurzel) preroško popeljejo do neizbežnega konca.«
– Anže Lebinger, Torek ob petih
»Najnovejši filmski Macbeth je magistralen primer posodobljene klasične tragedije, ki ji ne manjka niti sodobnega odseva niti umetniškega dotika.«
– Neva Mužič, RA ARS
»Michael Fassbender je naslovni lik zaigral kot utrujenega vojaka, ki na prizorišče že vstopi dokaj duševno načet. Zato toliko laže nasede blodnjam odtujene žene, ki jo je korektno odigrala Marion Cotillard. Sredina in iztek filma sledita potopu para v popolno blaznost, dokler se videno dejansko ne razblini v krvavo meglo. Kurzel je ustvaril surovo, zgodovinsko prepričljivo ter zagotovo eno najbolj nepozabnih filmskih priredb Shakespearovih del nasploh.«
– Dušan Rebolj, Nedeljske novice