zgodba
New York, petdeseta leta. Mlada Therese dela kot prodajalka v veleblagovnici in sanja o bolj izpolnjujoči prihodnosti. Nekega dne se pred njenim prodajnim pultom znajde elegantna Carol. Med ženskama hipoma vznikne vez, ki v naslednjih tednih preraste v nenavadno poglobljen odnos. A medtem ko je Therese komaj prestopila prag odraslosti, ima Carol že nekaj prtljage: moža, ki ga ne ljubi, in hčerko, ki je ne želi zapustiti. Čeprav je med ženskama precejšnja razlika v letih in družbenem statusu, je nemogoče prezreti, da med njima tli nekaj, kar utegne močno premešati karte njunih življenj.
Todd Haynes (Daleč od nebes, Bob Dylan: 7 obrazov) upodobi vznemirljivo vročico porajajoče se ljubezni med dvema ženskama v času patriarhalne nadvlade in buržoazne zadušljivosti. Film je posnet po istoimenskem romanu Patricie Highsmith, ki ga je pisateljica pod psevdonimom Claire Morgan in naslovom The Price of Salt prvič izdala leta 1952, pod svojim pravim imenom pa ga je objavila šele veliko pozneje. Nagrada za najboljšo igralko v Cannesu in šest nominacij za oskarja.
iz prve roke
»Želel sem izdvojiti hrepeneči subjekt, tistega, ki ljubi močneje in ki bo ob zavrnitvi ljubljene osebe bolj ranjen – v tem primeru je to lik Therese. Roman je v celoti napisan z njenega zornega kota. /…/ Občutek ujetosti v Theresino zavest je dal knjigi posebno moč. To se me je zares dotaknilo in nekaj tega občutka sem želel vrniti nazaj v film. Videl sem tudi neposredno povezavo med hiperproduktivnim duševnim stanjem kriminalcev iz drugih romanov Highsmithove in ljubezensko domišljijo, neprestanim preigravanjem različnih scenarijev in izidov, preplavljenostjo z vsemi signali, ki jih mora zaljubljenec razbrati, ko poskuša ugotoviti, ali oseba, ki jo ljubi, čuti potrebo po večji bližini. Ta norost, ta osamljenost, ta paranoja, a tudi užitek ob branju vseh teh namigov, ki zaljubljenca na koncu povsem izolira od zunanjega sveta, se mi je zdela odličen temelj za film. /…/ Eden od očitnih vplivov je bil film Bežno srečanje Davida Leana in Noëla Cowarda – tako v načinu, kako gledalca poveže z likom, kot tudi v podvajanju na strukturni ravni. /…/ Ko se v filmu na koncu vrnemo k prizoru v hotelu Ritz, je Therese že utrpela duševne bolečine in razvila obrambne in preživetvene mehanizme, ki so ji pomagali prebroditi izkušnjo s Carol. Zato je zdaj Carol tista, ki mora znova oceniti globino Theresinega razočaranja in premisliti, kakšen pomen ima to mlado dekle v njenem življenju. K temu prizoru se torej vrnemo ne le zato, da bi ga izkusili še enkrat, ampak zato, da bi ga doživeli še z zornega kota druge junakinje.«
– Todd Haynes
zanimivosti
Film je priredba znamenitega romana ameriške pisateljice Patricie Highsmith (1921–1995). Highsmithova se je proslavila s svojimi psihološkimi trilerji, na osnovi katerih je nastalo veliko število filmskih priredb. Svoj prvi roman Strangers on a Train je objavila leta 1950, a je zares zaslovela šele, ko ga je Alfred Hitchcock leto kasneje predelal v istoimenski film. Svoj drugi roman The Price of Salt, na osnovi katerega je nastal scenarij za film Carol, je objavila pod psevdonimom Claire Morgan. Spričo lezbične tematike in srečnega konca je pritegnil nemalo pozornosti, a je pisateljica avtorstvo razkrila šele pozneje v svojem življenju. Napisala je dvaindvajset romanov, vključno s serijo petih, kjer kot protagonist nastopa Tom Ripley, in vrsto kratkih zgodb.
portret avtorja
Todd Haynes (rojen leta 1961 v Los Angelesu) je ameriški režiser, scenarist in producent, znan po eksperimentiranju s filmsko formo ter obravnavi tem, povezanih s popularno glasbo in gejevsko problematiko. Med študijem semiotike na univerzi Brown je posnel svoj prvi kratki film. Po diplomi se je preselil v New York in ustanovil neprofitno organizacijo za podporo neodvisnemu filmu Apparatus Productions. Leta 1987 je dvignil veliko prahu s srednjemetražcem Superstar: The Karen Carpenter Story, biografijo ameriške pop pevke, kjer je igralce nadomestil z lutkami barbie. Zaradi nedovoljene uporabe pesmi Carpenterjeve je bil film po tožbi Kareninega brata umaknjen iz distribucije. Haynesov celovečerni prvenec Strup (Poison, 1991), ki prikazuje tri različne aidsovske zgodbe, vsako v drugačnem filmskem stilu, je bil še bolj odmeven in je med drugim osvojil glavno nagrado žirije na festivalu Sundance. Sloves enega najbolj perspektivnih režiserjev ameriške neodvisne scene je utrdil s filmom Na varnem (Safe, 1995), v katerem je Julianne Moore odigrala prvo glavno žensko vlogo v svoji karieri in upodobila primestno gospodinjo, ki jo mučijo skrivnostne alergije. V filmu Žametne noči (Velvet Goldmine, 1998) se je Haynes poklonil sceni glam rocka iz sedemdesetih let. Film je bil premierno prikazan na festivalu v Cannesu, kjer je osvojil nagrado za najboljši umetniški prispevek, kasneje pa je prejel še nekaj drugih mednarodnih nagrad in nominacij. Največji uspeh in širšo prepoznavnost je Haynesu prinesel film Daleč od nebes (Far From Heaven, 2002), v petdeseta leta postavljena melodrama po vzoru Douglasa Sirka o ženski, ki spozna, da jo mož vara z moškim, potem pa se sama zaljubi v svojega temnopoltega vrtnarja. Film je prejel več nagrad in štiri nominacije za oskarja. V redni distribuciji je bil predvajan tudi v Sloveniji, prav tako večkratno nagrajena biografija Bob Dylan: 7 obrazov (I’m Not There, 2007), v kateri je Haynes spet ubral povsem drugačen režijski pristop in se znova vrnil k temi iz popularne glasbe. Film poskuša skozi sedem različnih likov, ki jih igra sedem različnih igralcev, naslikati kolaž izmuzljive persone in kariere Boba Dylana. Naslednji Haynesov projekt je bila Mildred Pierce, peturna miniserija, posneta za televizijsko hišo HBO, v kateri je naslovno vlogo odigrala Kate Winslet. Serija je bila nagrajena s petimi emmyji, Kate Winslet pa je za svojo vlogo prejela tudi zlati globus. Carol je Haynesov šesti celovečerec. Svetovno premiero je doživel v tekmovalnem programu canskega festivala, kjer je Rooney Mara prejela nagrado za najboljšo igralko.
kritike
»/…/ niti visoka pričakovanja vas ne morejo povsem pripraviti na pretresljiv učinek filma Carol. To je tenkočutno izrisana, globoko občutena ljubezenska zgodba, ki z inteligenco, dih jemajočim dostojanstvom in obrtno spretnostjo iz notranjih življenj svojih junakinj izvablja najfinejše odtenke na skrajno prefinjen, a vseeno dostopen način.«
– Justin Chang, Variety
»Film Carol je sijajen zato, ker se zdi, da v celoti obstaja v sedanjem trenutku – natančneje, v tisti električni, elastični sedanjosti ljubezenskega poželenja, od katerega razbija in zastaja srce. To je film, sestavljen iz kretenj in pogledov, v njegovi tenkočutnosti pa se skriva prikrita obljuba prepustitve. Vse to ne bi bilo mogoče brez izjemnih igralskih stvaritev Cate Blanchett in Rooney Mara, ki v očeh in barvi glasu zgostita življenjski zgodbi svojih junakinj.«
– Amy Taubin, Film Comment
»Haynes naredi žalost lepo. Ne preseneča, da je oboževalec Edwarda Hopperja, saj se film močno zgleduje po njegovih slikah. Pravzaprav je v tem filmu gotovo toliko Edwarda Hopperja, kot je v filmu Daleč od nebes Douglasa Sirka: pomislite samo na tiste okrepčevalnice, oglate strehe, izgubljene ljudi, ki posedajo na robovih postelj.«
– Tim Robey, The Telegraph
»Glavna vizualna metafora filma je rahlo zastrt pogled na like, pogled skozi avtomobilsko steklo in stanovanjska okna, oškropljena z dežnimi kapljami, premazana z odsevi žarečega neba ali uličnih luči, zatemnjena od megle, zarošena od kondenza. Ko sta junakinji skriti za temi umetelnimi optičnimi ukanami, sta njuna pogleda v zunanji svet prav tako ovirana. Podobe filma Carol ovijejo glavni junakinji v vizualni zapredek, ki ju sili še bolj tesno skupaj in ju hkrati ločuje od vseh drugih in vsega drugega.«
– Richard Brody, The New Yorker
»Haynesa zanima bolj osnovno vprašanje: kako se v odsotnosti zgledov, podob, iz katerih bi lahko izhajala in se nanje sklicevala, sploh oblikuje gejevska zavest? /…/ Zanima ga nič manj in nič več kot možnost, da homoseksualnost ostane nedefinirana, da vznikne brez predhodnega zgleda in noče postati model česarkoli ali za karkoli. /…/ Najlepše pri filmu Carol je, da njegovi junakinji /…/ ne vesta, kaj zares čutita. Med sabo preprosto nekaj čutita in na to reagirata, kot najbolje znata.«
– Phil Coldiron, Cinema Scope
»Čeprav je film trdno zasidran v preteklost, je izjemno sodoben v svojem pristopu k seksualnosti. Ne zanima ga, zakaj sta njegovi protagonistki homoseksualni ali na kakšen način to izražata, niti se ne zateka k poenostavljeni dinamiki med homofobnimi negativci in ranjenima gejevskima junakinjama. Svojima likoma dovoli, da preprosto sta, kar sta: kljubovalna sila pasivnega upora zoper predpostavko, da je treba homoseksualnost upravičiti in da je spolna usmerjenost glavna lastnost homoseksualne osebe.«
– Farihah Zaman, Reverse Shot
»To je opojen, zrnat filmski trans /…/, ki se tako približa klasični perfekciji, kot je le mogoče.«
– Nick James, Sight & Sound
»Že od uvodne scene je očitno, daje Haynes veliko pozornosti posvetil detajlom. Kontekst, v katerem se odvije zgodba, je podal skozi dodelano kostumografijo in scenografijo, atmosfero pa je v veliki meri oblikoval tudi kamerman Edward Lachman, ki je ustvaril zrnate in večplastne podobe. Režiser zgodbo razkrije skozi natančno odmerjene dialoge in bogato neverbalno komunikacijo. Tako spregovorijo tudi prizori, v katerih ni veliko izrečenih besed. In skozi ta slovar tišine Haynes pokaže, kako se zgodi ljubezen.«
– Špela Standeker, Dnevnik
»Bolje se imata kot moški. Boljši igralki sta kot moški. Več lahko izgubita kot moški. Toda ne, nič tragičnega ni v njuni romanci. Če kdo, potem je tu tragičen patriarhat, ki je tako neobčutljiv in tako zaverovan vase, da tega, kar vidimo mi in film (posnet po romanu Patricie Highsmith), ne vidi.« ZELO ZA
– Marcel Štefančič, jr, Mladina
»Glavna kvaliteta filma je, da zgodbo o zbliževanju dveh med seboj različnih žensk, ki se dogaja v flashbacku, slika potrpežljivo in s subtilnimi filmskimi prijemi. Havnes je dober predvsem v tem, kako s filmsko govorico (snemanje detajlov, pogledov, bežnih dotikov in drobnih gest pozornosti) izraziti, kaj se, denimo, dogaja v glavah junakinj. Zgodbo odlikujejo dobri dialogi pa tudi prepričljiv portret samega obdobja z vsem šarmom in eleganco tedanje mode, avtomobilov, interjerjev itd. /…/ Film je naposled zanimiv tudi zato, ker do obdobja, ki ga portretira, ni pokroviteljski in se ne šopiri z domnevno razsvetljenostjo današnjega časa. Prav s tem, ko zgodbo o netipični ljubezni umesti v epoho, naslikano v vsej njeni očarljivosti, a hkrati tudi v vseh njenih protislovjih, se mu uspe trajno dotakniti gledalcev.«
– Jela Krečič, Delo
»Carol je eden kritiško najbolj čislanih celovečercev preteklega leta. Ni težko ugotoviti, zakaj. Režiser, ki se je pred desetletjem proslavil z melodramo Daleč od nebes, nazadnje pa je posnel film Bob Dylan: 7 obrazov, je ustvaril vizualno in zvočno mojstrovino, ki zaposli oči in ušesa ter poteši tako um kot srce, izkušnjo pa nadgradita še izvrstna nastopa obeh glavnih igralk. /…/ Čudovito posneta in brezhibno odigrana ljubezenska drama o prepovedani romanci med dvema ženskama, ki vesta, da se nimata česa sramovati. Carol je čisti umetniški presežek, ki poteši tako um kot srce.«
– Klemen Černe, PlanetSiol