zgodba
Amy Winehouse se je le z dvema izdanima albuma v zgodovino zapisala kot ena največjih glasbenih ikon našega časa. Svet je očarala s kombinacijo surove iskrenosti in izjemne glasbene nadarjenosti ter z glasom, ki so ga opisovali kot mešanico Billy Holiday, Dinah Washington in Sarah Vaughan. A pevkino zasebno življenje je kmalu postalo tarča brezobzirnih tabloidov, ki so se skupaj z njenimi težavnimi razmerji in tveganim življenjskim slogom nazadnje izkazali za usodne. Umrla je julija leta 2011 zaradi zastrupitve z alkoholom. Stara je bila sedemindvajset let.
Dokumentarec o meteorskem vzponu in tragičnem padcu britanske kraljice soula Amy Winehouse. Film prinaša doslej nevidene posnetke iz zasebnih arhivov, nikoli slišane pesmi ter številne intervjuje s prijatelji in sorodniki.
iz prve roke
»To je film o človeku, ki hoče biti ljubljen, o nekom, ki ljubezen potrebuje, a je ne dobi vedno. Amy je zame zelo temačen film o ljubezni. /…/ Že zgodaj sem vedel, da bodo pesmi ključne – da bodo predstavljale hrbtenico filma. Ob branju besedil nam je prišlo na misel, da bi naredili nekakšno različico bollywoodskega filma, v kateri bi zgodbo pripovedovali s pomočjo pesmi. /…/ Nihče se ni zavedal, kako pomembno in osebno je bilo njeno pisanje. Odgovor je bil ves čas pred nami, a preprosto nismo prisluhnili dovolj pozorno. /…/ Naš cilj je bil odkriti pomen za besedami.«
– Asif Kapadia
portret avtorja
Britanski režiser indijskega porekla Asif Kapadia se je rodil leta 1972 v Londonu. Za svoj celovečerni igrani prvenec The Warrior (2001) je prejel nagrado BAFTA za najboljši britanski film. Leta 2010 je posnel dokumentarec o brazilskem šampionu formule ena Ayrtonu Senni Senna, ki si je poleg kritiške hvale in številnih drugih priznanj prislužil dve nagradi BAFTA in postal finančno najuspešnejši britanski dokumentarec vseh časov.
kritike
»Zvezda je rojena – pred našimi očmi. /…/ izjemno ganljiv in močan: intimen, strasten, pogosto šokanten in skoraj hipnotično prevzemajoč /…/ tragična mojstrovina /…/ presunljiva zgodba, ki je – čeprav vsi poznamo njen konec – napeta kot triler.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Filmska pesem za izgubljeno dušo.«
– Kate Muir, The Times
»Kapadiev film je marsikaj: sherlockovska rekonstrukcija pevkine poti, ki je zarisala lok na nebu superzvezdništva; počastitev spomina na njen izjemni talent; ganljiv poklon inteligentni, duhoviti in živahni mladi ženski, ki se je poslovila veliko prezgodaj … Predvsem pa gre za tankočutno razmišljanje o pevkini potrebi po ljubezni (prijateljev, družine, kolegov, moža, javnosti) ter načinih, na katere je ta potreba ostala nezadovoljena ali pa je bila zlorabljena, in to v trenutkih, ko je ljubezen najbolj potrebovala.«
– Robbie Collin, The Telegraph
»Zdi se, kot da so se [ustvarjalci] spotoma malce zaljubili v Amy in da nagovarjajo gledalca, naj stori enako. Težko se je upreti. Amy je zgodba v opomin: bila je Janis Joplin naše dobe, in ker gre za dobo medijev, nam je tokrat dano, da vidimo polno ceno slave.«
– Fionnuala Halligan, Screen Daily
»Dokumentarec, ki mu letos ni enakega /…/. Njena družina je filmu nasprotovala, a h kakršnimkoli zaključkom o pevkinem odnosu s sorodniki in bivšim fantom /…/ naj nas bi Kapadia napeljeval, se film izogne neposrednemu komentarju in ustvari dobro premišljeno montažo odlomkov, ki Winehousovo prikaže kot nadarjeno posameznico izjemnega značaja, ki preprosto ni bila pripravljena na skušnjave in breme nenadnega uspeha.«
– Jonathan Romney, The Observer
»Vprašanje, ali je režiserju uspelo ujeti pevkino resnično bistvo ali ne, je lahko predmet nadaljnjih razprav, nobenega dvoma pa ni, da je Amy izjemno in močno delo.«
– Kaleem Aftab, Indiewire
»Briljanten in neizrekljivo žalosten.«
– Geoffrey MacNab, The Independent
» Če je niste vzljubili za časa njenega življenja, vas bo topla in tankočutna ekranizacija njene bridke (z)godbe prevzela in verjetno tudi pretresla. Ne zgolj zato, ker razkrije in nakaže številne povode in vzroke za propad te nadarjene pevke in avtorice, ampak ker nas sooči s hipokrizijo, brezobzirnostjo, pritlehnostjo, pohlepom in zavistjo gluhe razčlovečene moderne družbe, v kateri živimo. Prazen svet blišča in slave še zdaleč ni svet za iskrene in čustvene, kaj šele razrvane ljudi.«
– Igor Bašin, Nova muska
»Amy je doku o vzponu in padcu Amy Winehouse, zato ne more nihče reči, da ne ve, kako se konča. Tudi ko je pela, se je vedno zdelo, kot da je vsega že konec in kot da se je vrnila od mrtvih, da bi ugotovila, zakaj je umrla. Le ta, ki se vrne od mrtvih, ima tako precizen glas in tako neprecizen obraz. Amy je doku o njenem glasu in njenem obrazu. Asif Kapadia, avtor Senne, mojster arhivskega kolažiranja razbitin, je ne spusti z oči – Amy Winehouse je praktično v vsakem kadru, običajno v paketu s svojim glasom, ki je zanosil s štikli, kristalno jasnimi, tako zelo osebnimi in tako zelo njenimi, a vendar starejšimi od nje.« ZELO ZA
– Marcel Štefančič, jr, Mladina
»Kapadia je opravil premišljen izbor arhivskih posnetkov, jih kronološko razvrstil in organiziral v samosvojo pripoved. Nastala je razčlenjena biografska panorama, kiji ne manjka dramatične napetosti, še zlasti pa jo zaznamuje kontrast med radoživim likom mladenke rosnih let in podobo utrujene, depresivne odvisnice iz zadnjih let pred prezgodnjo smrtjo.«
– Bojan Kavčič, Vklop
»Kapadia ne komentira niti ne sodi, in nasploh zgodbo, ki je medijsko živela predvsem kot tabloidna senzacija, bila pa je bolj zgodba številnih zlorab; lucidno utiša v komorne, intimne tone. “Besedilo” prepušča gledalcu /…/. /…/ Amy je dokumentarec, v katerem naslovna portretiranka nevsiljivo zleze gledalcu pod kožo in ki pokaže, kako nebogljen lahko postane posameznik, ko je percipiran le še kot dobro prodajajoča se blagovna znamka, pa ob sebi nima ljudi, ki bi jo lahko in bi jo hoteli zaščititi. A poleg empatije vzbudi tudi nekaj jeze: jeze nad dejstvom, kako je lahko tako izjemna ženska in ustvarjalka, ki je pisala zgodovino popularne glasbe z začetka 21. stoletja, ljubila ali zaupala moškim, ki so jo vsi po vrsti pustili na cedilu.«
– Ženja Leiler, Delo
»Amy Asifa Kapadie je neskončno lep in ganljiv poklon pevki s čudežno lepim glasom, ki je umrla izčrpana od slave, vsakovrstne medijske pozornosti in pomanjkanja ljubezni.«
– Ingrid Kovač Brus, RA ARS
»V filmu /…/ je režiser sestavil vsakovrstne posnetke. Od družinskih do koncertnih, ter za tem intervjuje, tako z njo kot z njenimi prijatelji in sorodniki. Gledalec dobi občutek, da pevko res temeljito spozna. Kljub temu, da je Kapadia v film vnesel veliko gradiva. o katerem lahko rečemo, da je zasebne narave, ne zdrsne v senzacionalizem. /…/ Amy Winehouse se je samo z dvema izdanima albumoma zapisala med glasbene ikone in obveljala za eno najvplivnejših glasbenic prvega desetletja tega stoletja, ki je v svojo glasbo vnesla nekaj avtentičnega v sodobno sceno popularne glasbe. Vnesla je sebe samo, brez omejujočih, a tudi življenjsko nujnih zadržkov. Ohranjanje avtentičnosti in brezkompromisnosti pa je v današnjem svetu rumenih medijev pravzaprav nekaj skoraj nemogočega. In film Amy, ki to prikaže, je vreden ogleda tudi za tiste, ki niso nujno pevkini oboževalci, pač pa jih tako ali drugače zanimata pristop in pohlep sodobnih glamuroznih medijev.«
– Tesa Drev, RA ARS