Whitney Houston, šestkratna dobitnica nagrade grammy, velja za eno najuspešnejših pevk vseh časov. Po dolgoletnem boju z odvisnostjo je leta 2012 nenadoma tragično umrla.
»Sem lahko to, kar sem?« je bil po besedah članov benda Whitneyjin najljubši stavek. Uporabljala ga je tako pogosto, da so ga kolegi celo posemplali in predvajali na začetku vaj. Film se poglablja v največji paradoks njenega življenja: čeprav je zaslužila na milijone dolarjev, dosegla rekordnih sedem zaporednih uvrstitev na vrh ameriške lestvice najbolj priljubljenih pesmi ter si prislužila sloves ene najboljših pevk svojega časa, ni mogla delati tistega, kar je hotela – ne na poklicni ne na zasebni ravni.
V središču dokumentarca so tri ključna razmerja v pevkinem življenju: njen odnos z ambiciozno in gospodovalno materjo, pevko gospela; tesna zveza z osebno asistentko, o kateri so krožile govorice, da je bila več kot le prijateljica; ter burni zakon z zloglasnim reperjem Bobbyjem Brownom.
Intimni, neuradni portret legendarne superzvezdnice Whitney Houston v režiji enega najbolj samosvojih dokumentaristov, Nicka Broomfielda (Kurt & Courtney, Biggie and Tupac).
»Vedno sem imel občutek, da je ta osupljivo lepa, očarljiva in nežna ženska z angelskim glasom /…/ v čudnem navzkrižju z ‘narkomanko’, ki so jo vsepovprek obsojali in se iz nje norčevali v večernih pogovornih oddajah. Le kako je prišlo do tega? In kako se je to lahko zgodilo tako hitro? /…/ O Whitney Houston nisem vedel prav veliko. Zgodba je vzbudila mojo pozornost, ko sem slišal, da so imele založbe v tistih časih dva oddelka, enega za črnsko in drugega za belsko glasbo. Eden prvih ljudi, s katerimi sem govoril, je bil [piarovec založbe Arista Records] Kenneth Reynolds. Rekel je, da je bila podoba Whitney Houston zelo skrbno prilagojena okusu množičnega, belega občinstva. Čeprav nisem o rasnem vidiku njene kariere nikoli prej razmišljal, mi je bilo takoj jasno, da gre za samo bistvo zgodbe. Ljudje so namreč v Whitney videli nekaj, kar v resnici ni bila. O njej so imeli zelo specifično sliko in vsakič, ko se ni vedla v skladu z njo, so jo ostro napadli. /…/ Ostro so jo kritizirali zaradi njene odvisnosti od drog. Zelo malo ljudi pa se je zares poglobilo v razloge zanjo. Rad bi, da bi gledalci spoznali, da je na vso zgodbo mogoče gledati čisto drugače. /…/ Ironija je v tem, da je resnična Whitney neprimerljivo bolj zanimiva od podobe, kakršno so o njej ustvarili.«
– Nick Broomfield
»Moč dokumentarca se skriva v režiserjevi spretnosti, s katero združi svarilno zgodbo o šovbiznisu s pronicljivo analizo rase, razreda, spola in slave. Film je zgrajen kot detektivska zgodba.«
– Geoffrey Macnab, The Independent
»Režiserja ne izpustita ničesar: rasizem, vera, droge, spolna usmerjenost, pomanjkanje samozavesti, obrekovanje, rivalstvo, /…/ zahteve staršev in industrije, težaven zakon, ki se je odigraval na naslovnicah tabloidov, ter neizogibne negativne posledice, ki so jih vsi ti pritiski pustili na tej energični in strastni pevki.«
– Filmski festival v Tribeci
»Broomfield se osredotoča na nebistveno, da bi prodrl v samo bistvo snovi. V svoje filme vključi tisto, kar bi konvencionalni dokumentaristi izrezali, kamero pa pusti snemati, ko bi se večini zdelo, da gre za ekstravagantno in noro potrato dragocenega filmskega traku.«
– John Carlin, The Daily Telegraph
»Če ne bi bilo Boga, bi bila morda še vedno živa. Kot Amy Winehouse, ki ji je prav tako odpovedal glas (»božji dar«), preden ji ni odpovedalo še srce. Whitney Houston je doku o pevki, ki so ji ukradli identiteto – ne le da so ji sfrizirali rasno identiteto in jo prelevili v »postrasno« bitje, ampak so utajili tudi njeno spolno identiteto. /…/ Svojo pravo identiteto, nič manjši božji dar od njenega glasu, je morala skrivati – in zdi se, da niti ni živela v svojem glasu, temveč v tisti dramatični, utopični pavzi pred verzom »And I-i-i-i-i-i (will always love you)«. ZA+
– Marcel Štefančič, jr., Mladina