zgodba
Štirinajstletni Pio Amato bi rad čim prej postal moški. Živi v Ciambri, majhni romski skupnosti v Kalabriji, kjer se od starejšega brata Cosima hitro uči trikov družinskega posla. A čeprav tudi pije in kadi kot on, ga ne spoštujejo, kot si želi. Nekega dne pa Cosimo in njegov oče ne moreta več skrbeti za družino in Pio končno dobi priložnost, da se izkaže.
Film, postavljen na italijanski jug in posnet s člani romske družine, pripoveduje avtentično zgodbo o fantu, za katerega zgodnji vstop v svet odraslih ni zgolj stvar preživetja. Producent filma je Martin Scorsese.
iz prve roke
»Družino Amato sem prvič srečal leta 2011, ko je bil ukraden moj fiat panda, poln filmske opreme. Bili smo v Gioia Tauru, kjer smo ravno snemali kratki film A Chjàna /…/. Ko v Gioia Tauru izgine avto, je prva stvar, ki jo narediš, da ‘greš k ciganom’. Takrat sem prvič videl Ciambro. V trenutku sem se zaljubil v ta kraj, v njegovo energijo … /…/ Tri dni smo morali čakati, da smo dobili avto nazaj. Piev dedek (na njem temelji lik nona Emiliana) je namreč ravno umrl in družina se pred pogrebom nikakor ni hotela pogajati za odkupnino. Pogrebna ceremonija je name očitno naredila močan vtis, saj sem se jo pet let kasneje odločil vključiti v film. Pravzaprav me je vse dogajanje tako prevzelo, da sem kmalu zatem napisal prvi osnutek za film V Ciambri. /…/ Veliko časa sem se ukvarjal s prebijanjem zidu med nastopajočimi in sabo. Nisem skušal graditi ‘profesionalnega odnosa’. Med nami je vladalo vzdušje domačnosti in zaupanja – in mislim, da so bili zato zame pripravljeni narediti, kar sem jih prosil. /…/ Moji filmi niso ‘objektivni’, a tudi ne zagovarjajo neke specifične ideje. V njih gre predvsem za raziskovanje likov, ki se znajdejo v konfliktnih in protislovnih situacijah ter se skušajo z njimi spopasti po svojih najboljših močeh. Film V Ciambri se sicer dotakne tem, kot so medrasna razmerja, revščina, stereotipi in zločin, vendar gre predvsem za zgodbo o Piu; o tem, kdo je in kdo bi utegnil postati.«
– Jonas Carpignano
»V Ciambri je očarljiv in dovršen film. Svet teh ljudi je prikazan tako živo in intimno, da se mi je zdelo, kot bi živel z njimi /…/. Preprosto neverjetno je, kaj režiserju uspe narediti z mladim protagonistom; kako zrel in kompleksen nastop mu uspe izvabiti iz njega. Ganljiv in prelep film.«
– Martin Scorsese
portret avtorja
Jonas Carpignano se je rodil leta 1984 v New Yorku in otroštvo preživel med Rimom in New Yorkom. Njegov prvi celovečerec Mediterranea (2015) je bil premierno prikazan v sekciji Teden kritike na festivalu v Cannesu ter prejel nagrado National Board of Review za najboljši prvenec. Leta 2014 je posnel kratki film V Ciambri, iz katerega je kasneje nastal istoimenski celovečerec.
kritike
»V Ciambri /…/ ima obliko pravljice in teksturo dokumentarca. /…/ Film se v smislu vzdušja in metod poklanja delu Jean-Pierra in Luca Dardenna. /…/ Podobno kot njuni protagonisti se Pio sooča z etično dilemo, ki so jo povzročile tako njegove lastne napake kot krutost položaja, v katerem se nahaja. Prisiljen se je odločiti – preden je na to pripravljen in ob tveganju, da plača visoko ceno –, kakšen človek hoče biti. /…/ Več raje ne bi razkril, saj Carpignano tako kot brata Dardenne /…/ mučno izbiro, pred katero so postavljeni njegovi liki, uporablja kot sredstvo za ustvarjanje napetosti. V filmu, pod katerega se kot eden izvršnih producentov podpisuje Martin Scorsese, najdemo tudi nekaj njegovega vpliva: v opisovanju kriminala kot družinskega posla in v pozornosti, ki jo posveča moškim kodeksom zvestobe, nasilja in spoštovanja. /…/ Carpignano ima izostren posluh za psihologijo likov in pričakovanja gledalcev, pa tudi za našo nagnjenost k brisanju mej med realizmom in magičnim razmišljanjem.«
– A.O. Scott, The New York Times
»Filmu, ki tako intenzivno živi in diha skozi vzdušje, like in prizorišča, bi z opisovanjem zapleta naredili slabo uslugo. /…/ Carpignanova fascinacija nad slikovitimi prebivalci in nepredvidljivimi ritmi Cambrie spremeni soseščino v tridimenzionalen glavni lik /…/.«
– Nikola Grozdanovic, The Playlist
»V Ciambri utripa z resnično pristnostjo, kar gre nedvomno pripisati dejstvu, da je režiser tu dobesedno že bil – pred tremi leti je namreč prav o tej resnični družini posnel istoimenski kratki film. /…/ Meje Pievega sveta se redko pomaknejo kaj dosti dlje od zidov njegovega kraja. Odhod ni možna izbira. Moč skupnosti je najpomembnejša, in ko pošteno delo ni mogoče – običajno je tako –, je treba poiskati drugačne načine za preživetje. Prav v tem se film V Ciambri razlikuje od del bratov Dardenne in njunih številnih sledilcev. To ni le svet brez sentimentalnosti, ampak tudi brez možnosti. Za Rosetto je vedno obstajala možnost, da najde delo in zapusti tisto naselje, za Pia pa se zdi, da je največ, na kar lahko upa, spoštovanje in preživetje. Carpignano česa drugega nikoli niti ne namigne.«
– Rory O’Conner, The Film Stage
»Že mogoče, da gre za konvencionalno zgodbo o mladeniču, ki išče samega sebe, a režiserjeva pozornost do podrobnosti ta okvir obogati. Ne le da člani družine Amato igrajo člane junakove družine, observacijska fotografija Tima Curtina /…/ poudarja kruto resničnost, s katero se Pio sooča. /…/ Film ne romantizira protagonistove težke situacije, člani družine Amato pa postrežejo s konciznimi in pristnimi nastopi, ki nikoli ne puščajo prostora za pomilovanje. In čeprav konec filma morda ni presenetljiv, je Carpignano jasno pokazal, da mladenič, kakršen je Amato, nima veliko možnosti.«
– Tim Grierson, Screen Daily
»V Ciambri je film divje energije in opazovalske ostrine, za katerega se zdi /…/, da svojim likom in njihovi energiji resnično pusti narekovati ritem in smer. /…/ Likom nas približa in nas celo pripravi do tega, da jih vzljubimo, hkrati pa nas šokira s stopnjo rasizma, ki ga razkrivajo – in katerega žrtve so kot Romi seveda tudi sami.«
– Jonathan Romney, Film Comment
»Film, ki ga je posnel Jonas Carpignano, avtor Sredozemlja (in produciral Martin Scorsese), Amatovih ne gleda zviška, ampak pusti, da Amatovi zviška gledajo nanj, ali bolje rečeno – obnašajo se tako, kot da ni ne kamere ne filma. Kar nas spomni na dobre stare italijanske neorealistične filme, v katerih se je skozi revščino prebijala prva generacija povojnih naturščikov. Amatove vsak dan čaka nova vojna.« ZA+
– Marcel Štefančič, jr., Mladina