zgodba
V univerzitetnem kampusu nekje v Teksasu v zgodnjih osemdesetih letih spremljamo člane fakultetnega baseball moštva, glavne frajerje na faksu, medtem ko krmarijo med svobodo in odgovornostmi, ki jih prinaša porajajoča se odraslost. Toda do začetka novega študijskega leta manjkajo še trije dnevi in pol. Zdaj je čas za minljive radosti študentskih let, čas za popivanje, veseljačenje in razuzdane bakanalije.
Žurerska komedija z malo baseballa in veliko piva v režiji ameriškega kronista čudovite vsakdanjosti se začne tam, kjer so se sklenila Fantovska leta. Toda hkrati so Ta nora 80a »duhovno nadaljevanje« Linklaterjeve kultne klasike Zadeti in zmedeni (1993), ki zamenja sedemdeseta za osemdeseta in srednješolsko negotovost za bežen, a slasten občutek nepremagljivosti, ki zaznamuje zgodnja študijska leta.
iz prve roke
»Ker se večina mojih filmov odvija v omejenem časovnem okviru, se je zelo lahko vračati k likom. To bi lahko počel tako rekoč z vsem, kar sem kdaj posnel. In tudi sicer to velja za mnogo filmov. Vprašanje je le, zakaj to početi. Kakšno zgodbo lahko poveš o teh ljudeh, da bo dovolj zanimiva in ne bo zgolj tržni trik? Ta film je moj najboljši približek nadaljevanja [filma Zadeti in zmedeni]. In ker gre hkrati za nekakšno nadaljevanje Fantovskih let, se sprašujem, ali lahko en film predstavlja dve stvari hkrati, ali je lahko nadaljevanje dveh različnih filmov? Zame je postal predvsem avtobiografska pripoved o tistem trenutku, ko odideš na faks. /…/ Med snemanjem zadnjega prizora Fantovskih let sem igralcem razlagal, da imam zamisel za film, ki se začne natanko v trenutku, ko protagonisti odidejo študirat, in takrat sem upal, da bom lahko film tudi posnel. Zanimivo je, da brez Fantovskih let tega filma najbrž ne bi bilo. Med njima obstaja vez, ki je skoraj tako močna kot povezava s filmom Zadeti in zmedeni. Porajati sta se začela v istem času. Ta nora 80a sem imel v mislih od začetka novega tisočletja; v istem obdobju, ko sem snemal Fantovska leta, sem tudi pisal in predeloval ta film. Hecno je, da si na koncu natanko sledita, kot bi bil drugi nadaljevanje prvega. Ellar iz Fantovskih let predstavlja boljšo plat mojega značaja, Jake pa je tisti bolj veseljaški, ekstrovertiran, zabaven tip. /…/ Ta film bi ne mogel biti bolj neodvisen, pa vendar gre za Paramount! Pri tem, kdo film financira in kakšen je dogovor, ne delam razlik. Bistveno je, kaj potrebuje zgodba, kakšen je obseg in kakšen hoče film postati. Izogniti se težavam, namesto da bi jih iskal, to je moje vodilo.«
– Richard Linklater
zanimivosti
Richard Linklater je igralsko zasedbo za dva tedna osamil na svojem zemljišču zunaj Austina in jim v primerno navdihujočem okolju koče s pogradi vsak večer predvajal klasike kvintesenčno ameriškega podžanra filmov o fakultetnih bratovščinah, kot sta Animal House (1978) z Jamesom Belushijem in kolesarska komična drama Breaking Away (1979). Predvsem pa filme o baseballu. »Skušal sem jih umestiti v časovno obdobje filma. Spomnim se, da sem jim predvajal dokumentarec o Docku Ellisu, metalcu kluba Pittsburgh Pirates. Tistemu, ki mu je uspelo doseči no-hitter na LSD-ju. Gre za sijajen prikaz baseballa v sedemdesetih letih. Takšen je bil takrat videti baseball, sem jim rekel, tak je bil duh časa.«
portret avtorja
Richard Linklater (1960, Houston, Teksas) velja za enega ključnih predstavnikov ameriškega neodvisnega filma, ki je svoj preporod doživljal v zgodnjih devetdesetih. Ko se je leta 2002 začela produkcija Fantovskih let (Boyhood, 2014), znanih tudi kot »The Twelve Year Project«, je bil Linklater že uveljavljen avtor filmov, kakršni so Zabušant (Slacker, 1991), Zadeti in zmedeni (Dazed and Confused, 1993), Pred zoro (Before Sunrise, 1995) in Predmestje (SubUrbia, 1996). V naslednjih dvanajstih letih so med drugim sledili mainstream komedija Šola roka (School of Rock, 2003), drugi del trilogije Pred sončnim zahodom (Before Sunset, 2004) in črna komedija Bernie (2011). Leta 2013 smo si v Kinodvoru lahko ogledali sklepni del zgodbe o Jesseju in Céline, film Pred polnočjo (Before Midnight, 2013), s katerim so Richard Linklater, Ethan Hawke in Julie Delpy zaključili svoj osemnajst let trajajoči filmski projekt, in leto kasneje tudi Fantovska leta.
kritike
»Filmi Richarda Linklaterja pokajo od energije v majhnih odmerkih. Zgoščena filozofska razpredanja obdajajo najbolj ohlapne zgodbe; sproščena vsakdanjost se meša z eksistencializmom. Čeprav se o filmu že dolgo govori kot o ‘duhovnem nadaljevanju’ srednješolske klasike Zadeti in zmedeni, umeščene v sedemdeseta leta, vsebuje komedija o univerzitetni baseball ekipi Ta nora 80a, ki se odvija le nekaj let kasneje, najboljše sestavine Linklaterjevega opusa: brezskrben odnos do življenja, pospremljen z bolj pretkanimi spoznanji o njegovih globljih skrivnostih. Tako kot impresivna trilogija Pred … in ambiciozni dvanajstletni produkcijski cikel Fantovskih let se tudi najnovejši film domiselno poigrava s časom. Ta nora 80a, ki stlačijo tri dni težkega veseljačenja v slabi dve uri, se odvijejo na majhni teksaški univerzi v zadnjih dneh poletja, medtem ko odgovornosti, ki jih prinaša odraslost, prežijo tik za robom kadra. Film neizmernega šarma in pritajene modrosti uteleša Linklaterjev edinstveni talent, da človeškemu vedenju podeli vso težo s pomočjo lahkotnosti.«
– Eric Kohn, Indiewire
»V Linklaterjevi najnovejši, skrajno smešni in boleče lucidni lekciji iz retrosociologije /…/ spremljamo fakultetno baseball ekipo v osemdesetih letih, ki zabija podaljšani vikend pred začetkom novega študijskega leta; priča smo predvidljivemu, a še kako komičnemu nizu džojntov, disko plesov, frcanja členkov, letanja za kiklami in drugih oblik moških tekmovalnih športov (z nekaj baseballa tu in tam). Linklater se burkaštvu svojih likov predaja s tako divjo, spontano in svobodno naklonjenostjo, da vam resni, premišljeni podtoni tega očarljivega filma lahko še uidejo: malo filmskih avtorjev se tako popolnoma preda trpko-sladki radosti življenja za sedanji trenutek – trenutek, ki je še toliko bolj veličasten, ker tako hitro zbledi.«
– Justin Chang, Variety
»Medtem ko njegova obsedenost s časom ostaja neokrnjena, Richard Linklater v zadnjem filmu, Ta nora 80a, iz enačbe izvzame izgubo in melanholičnost ter prepusti vajeti rojenemu zabavljaču, ki se skriva v njem. /…/ režiser dopušča zgolj slutnjo realnosti, v kateri se ljudje morda zaljubljajo in razhajajo, kjer mati s ponosom in otožnostjo opazuje sina, ki odrašča in odhaja študirat. Namesto tega baseball, pivo in naslednja zabava polnijo vsak kader z nalezljivim duhom tovarištva, ki ga ustvarja igralska zasedba z izjemno medsebojno privlačnostjo in njena zmožnost za podajanje režiserjevega edinstvenega posluha za dialoge. /…/ Prednost Linklaterjevih filmov je bila vselej njihova sposobnost za upodabljanje tekstur doživetega, življenjskega izkustva, in Ta nora 80a v tem smislu ne zaostajajo: to je samozavestna in skrajno zabavna vrnitev k nekemu svetu, ki svoje povezave s filmom Zadeti in zmedeni ne jemlje kot obveze ali priložnosti za zaslužek, pač pa kot navdih, da prejšnjemu filmu parira po energiji in kemiji med igralci.«
– Charlie Schmidlin, The Playlist
»Številni veliki režiserji v teku svojih karier preizkušajo različne tone, žanre in registre, toda redkim uspe ustvariti tako ostro ločnico med posameznimi premisami – in posledično značajem posameznih del – kot Richardu Linklaterju. Filmi, ki izhajajo iz osebnih izkušenj (v mislih imam zlasti Zadete in zmedene, Fantovska leta in trilogijo Pred …), se nagibajo k sentimentalnosti, umetni sladkobi in moralizmu. Tiste, ki temeljijo na nekem zunanjem viru (predvsem Bernie, Šola roka in The Newton Boys), zaznamujeta predrzna, neotesana ostrina in podivjan humor, zaradi česar so konec koncev veliko bolj osebni in izvirni – črpajo iz tistih delov Linklaterjevega temperamenta, ki ga očitno bolj privlačijo in hkrati plašijo. Zato je njegov novi film, Ta nora 80a, neke vrste paradoks. Temelji na situaciji, ki jo je dejansko izkusil, ko je na teksaški fakulteti v osemdesetih tudi sam igral baseball, toda preveva ga brezmejna, nezadržna svoboda njegovih tretjeosebnih filmov. Mislim, da za to obstaja dober razlog, ki je vtkan v samo zgodbo in odraža Linklaterjevo natančno razumevanje njenih implikacij. Film vzbuja zanimiv občutek, da avtor hkrati izpoveduje lastno izkušnjo in se od nje distancira, da se z ljubeznijo oklepa nekega spomina in ga hkrati odmaknjeno, analitično preiskuje. Ta nora 80a so kot kristalna krogla, v kateri se Linklater opazuje od zunaj, v svojem nekdanjem kontekstu, medtem ko nam skozi filmsko dogajanje hkrati namigne, kako je prispel od tam do sem.«
– Richard Brody, The New Yorker
»Linklaterjev najnovejši film, ansambelska komedija, ki se odvije v teksaškem študentskem kampusu v treh dneh in pol pred začetkom predavanj, govori o tropu divjih alfa samcev, fakultetnem baseball moštvu nacionalnega ranga, ki stoji na vrhu prehranjevalne verige in se tega še kako zaveda. /…/ V teku dolgega dionizičnega veseljačenja niti kaplja dežja ne skazi jasnine življenj protagonistov in redko katera senca zatava v svetlo in jasno svetlobno shemo direktorja fotografije Shana F. Kellyja. Linklater ni bil nikoli pikturalni mojster, ki bi se uvrščal na twitter-sezname ‘popolnih posnetkov’, toda njegov cilj je posvečati pozornost igralcem. Njegov najnovejši film je, če si izposodimo izraz Henryja Millerja, ‘neozdravljivo zdrav’ film, posvečen v prvi vrsti čistemu užitku spričo posedovanja telesa in uma, s katerima lahko režiser manipulira, in samopostrežni bife priložnosti, da to tudi počne.«
– Nick Pinkerton, Film Comment
»Film Zadeti in zmedeni je napravil zvezde iz večine glavnih igralcev; Matthew McConaughey, Parker Posey in Ben Affleck so bili pred snemanjem z Linklaterjem popolnoma neznani. Če bo pravici zadoščeno, bodo tudi Ta nora 80a prinesla zvezdniški status večini svoje moške zasedbe. Skupaj so peklensko dober ansambel z vrhunsko karizmatičnima Powellom in Hoechlinom.«
– Nigel M. Smith, The Guardian
»Ujame bistvo vseh vrst mladostniških poželenj, tako tistih zlahka prepoznavnih kot tistih bolj bolečih in neizrekljivih.«
– Stephanie Zacharek, Time Magazine
»Spontana kultna klasika v režiji mojstra forme in eden prvih filmov leta 2016, ki jih resnično morate videti.«
– David Sims, The Atlantic
»Noro zabaven in nepričakovano globok.«
– Joshua Rothkopf, Time Out New York
»Še en biser enega najboljših ameriških filmarjev.«
– John DeFore, The Hollywood Reporter
»V baru se imajo tako dobro kot v saloonu, z bejbami pa vedno končajo hitreje kot drug z drugim. Na čelu jim piše: Okupirajte utopijo! Hormonski so kot “nova” Amerika, manični kot Van Halen, hripavi kot borzni mešetarji, evforični kot svet brez alternativ, ekshibicionistični kot laissez-faire, testosteronski kot mitologija, mistični kot dim, agresivni kot divji zahod, mačistični kot pistolerosi, toda svojega ne-dela se lotijo podjetno, sistematično in precizno, ja, stahanovsko. Danes bi bili virtualni – kot digitalni denar ali prijatelji s Facebooka. Štikli, ki jih slišimo, o njih vedo več kot oni sami. Linklater jih le opazuje, in to tako prizanesljivo, kot da bi vedel, da jih Amerika ne bo pomladila, temveč postarala, in da jih osemdeseta ne bodo utopično povezala, temveč distopično razbila.« ZA+
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»/…/ veličina tega filma je prav v tem, da ustvari velike trenutke in imenitne like iz najbolj banalnih življenskih situacij. /…/ In prav tako je to portret nekega časa, konkretno časa tik pred začetkom novega študijskega leta, bolj metaforično pa nekega vmesnega časa, polnega vere in zaupanja v nov začetek. /…/ Mar so bila osemdeseta leta tako “nora”, ker so znala celo absurd preobrniti v njegovo nasprotje?«
– Zdenko Vrdlovec, Dnevnik
»Linklater nelinearno zgodbo filma pelje samozavestno in tekoče. V množici izjemnih likov se nikoli ne izgubi in vsak od njih dobi dovolj prostora za polno realizacijo. Brez trenja prehaja od politično nekorektne komedije do iskreno simpatičnih romantičnih in življenjskih trenutkov /…/ . V odlične dialoge med protagonisti se lahkotno prikrade tudi Linklaterjeva filozofija življenja, ki spremlja večino njegove filmografije: večji in manjši drobci na videz nepomembnih modrosti o odraščanju, odgovornosti in iskanju samega sebe, pa o ljubezni, odnosih in prijateljstvu, o pomenu, minljivosti in nepovrnljivosti časa, predvsem pa o lepoti in magiji, ki jo lahko najdemo tudi v najbolj vsakdanjih trenutkih.«
– Ana Šturm, Ekran