zgodba
Upokojeni šef jakuz Ryuzo živi umirjeno in dolgočasno življenje starostnika. Ko nekega večera pogleda globoko v kozarec sakeja, se domisli norega načrta. Zbral bo sedmerico starih pajdašev in obudil nekoč donosen posel. Čeprav so veterani sprva tarča posmeha, se kmalu zapletejo v pravi spopad z mladimi, novodobnimi pripadniki jakuze, ki je klanske ideale zamenjala za korporacijske. Končni obračun stare in nove šole je neizogiben.
Japonski auteur gangsterskega filma čudovito stiliziranega in čudaškega nasilja se vrača k mešanici komike in borbe, ki jo je izpilil v filmu Zatoiči. Toda v gangsterski komediji, ki tehtnico odločno prevesi na stran humorja, so režijske in scenaristične vajeti trdno v rokah režiserjevega komičnega alter ega Beata Kitana.
iz prve roke
»V soseski, kjer sem odraščal, smo otroci občudovali dve vrsti ljudi: poklicne igralce baseballa in člane jakuze. Slednji so bili vedno zelo prijazni do nas. Dajali so nam žepnino, nam kupovali sladkarije in podobne reči. Hkrati pa so nas vzgajali. Če so nas zalotili pri kajenju cigaret ali pitju alkohola, so nas okregali. Vedno so nam govorili: ‘Bodite dobri do svojih staršev in hodite v šolo, sicer boste končali kot mi.’ Slišati je precej čudno, kajne? Toda meni je prišlo do živega.«
– Takeshi Kitano
portret avtorja
Takeshi Kitano (Tokio, 1947) vstopi v svet zabaviščne industrije leta 1972 pod psevdonimom »Beat« Takeshi; imenom, ki ga kot igralec uporablja še danes. Kot polovica dueta komedijantov Two Beats se ob koncu sedemdesetih na Japonskem uveljavi med vodilnimi osebnostmi tako imenovane manzai (stand-up) komedije. S svojim značilnim načinom govora in nezgrešljivim obrazom v osemdesetih zaslovi kot eden najbolj priljubljenih komikov. Z odrov se kmalu preseli na televizijske ekrane, od tam pa na filmska platna, kjer iz igralca dozori v režiserja, njegov lik pa doživi radikalno preobrazbo iz čudaškega komedijanta v čudaškega nasilneža. Izjemen uspeh filma Ognjemet (Hana-bi, 1997) utrdi Kitanov sloves na mednarodnem filmskem prizorišču. Ognjemet je bil med drugim nagrajen z zlatim levom za najboljši film na festivalu v Benetkah in dobil priznanje za najboljši neevropski film po izboru Evropske filmske akademije. Prvič v šestih letih pri snemanju Lutk (Dolls), desetega filma, ki ga podpiše kot scenarist in režiser, Takeshi Kitano ostane skrit za kamero. Od svojega režijskega prvenca Nasilni policaj (Sono otoko, kyôbô ni tsuki) iz leta 1989 dalje Kitano namreč piše, režira, montira in nastopi skoraj v vsakem svojem filmu, ki si v neverjetnem tempu skoraj enega letno sledijo brez občutnih nihanj v kakovosti, izvirnosti in vedno ostrejši umetniški rahločutnosti. Leta 2003 za film Zatoiči (Zatôichi) v Benetkah prejme srebrnega leva za najboljšo režijo in nagrado občinstva za najboljši film. Na beneškem festivalu je bil premierno prikazan tudi Ahil in želva (Akiresu to kame), po filmih Takeshis’ (2005) in Slava filmarju! (Kantoku banzai!, 2007) sklepni del Kitanove avtobiografske trilogije o tegobah umetnika, ki smo si ga lahko leta 2008 ogledali tudi na festivalu Liffe. Prvi del filmskega dvojčka akcijskih jakuza trilerjev Outrage (Autoreiji, 2010) in Beyond Outrage (Autoreiji: Biyondo, 2012) je bil prikazan v tekmovalnem programu festivala v Cannesu.
kritike
»Takeshiju Kitanu so največ kritiškega in komercialnega uspeha prinesli gangsterski filmi, od prebojnega Sonatine leta 1993 pa vse do uspešnice Beyond Outrage, prikazane v tekmovalnem programu beneškega festivala leta 2012. Toda naj bodo njegovi liki jakuz še tako srhljivo nasilni, premorejo vselej tudi drugo plat črnega humorja. /…/ V Kitanovem novem filmu ta komični podton privre na površje. Ryuzo, posnet po avtorjevem lastnem scenariju o tolpi ostarelih upokojenih jakuz, je zamišljen kot orgija smeha od začetka do konca, brez kakršnihkoli turobnih razprav o tegobah staranja. In to mu povečini tudi uspe, čeprav ne škodi biti žanrski ljubitelj, če hočeš ujeti vse interne šale. Kitano, ki je pri 68 letih zdaj tudi sam goden za upokojenske popuste, se bržkone pošali na račun svoje osivele dankai no sedai generacije japonskih baby boomerjev – nekoč glavni frajerji so danes postarani in izžeti. Vsekakor pa se norčuje iz žanrskih formul filmov o jakuzah, na čelu z mitom plemenitega gangsterja.«
– Mark Schilling, The Japan Times
»Sloviti japonski auteur Takeshi Kitano se v tej popolnoma norčavi in za počit smešni akcijski komediji, polni očarljivega campa, s polno paro vrača k svojim komičnim koreninam. Film režiserja, ki si je svetovni sloves prislužil s kriminalnimi dramami iz sveta jakuz, upodobi ostarelo druščino nekdanjih gangsterjev v samorefleksivni subverziji žanra in v pomežik režiserjevim lastnim zrelim letom. /…/ Kitano se očitno ne boji rogati žanru, ki ga je pomagal ustoličiti v teku desetletij. In zavest, da se skupaj z nami glasno smeji absurdnosti pretiranih klišejev in žanrskih konvencij, podeli filmu čudovito oseben pridih skromnega samoposmeha.«
– Harriet Clugston, The Upcoming
»Številnim vidikom, ki so skupni karieram Clinta Eastwooda in japonskega auteurja ter akcijskega zvezdnika Takeshija Kitana, lahko dodamo še enega: oba sta posnela vse bolj obvezno filmsko vrnitev starih dedcev. V Eastwoodovih Vesoljskih kavbojih je šlo za upokojene astronavte, v Kitanovem Ryuzo in sedem veličastnih pa ostareli gangsterji odkrevsajo na ne več tako nevarne ulice, da bi si povrnili nekdanje strahospoštovanje. /…/ Resnična zvezda filma je Tatsuya Fuji (Cesarstvo čutil), ostareli mož, ki ohrani svojo hladnokrvnost v slogu Toshira Mifuneja, čeprav je za preživetje odvisen od poštirkanega sina. Ko ga ukani skupina ničevih prevarantov, povezanih z organiziranim kriminalom nove vrste (njihova diverzificirana zločinska dejavnost prej kot na mafijo spominja na strategijo korporacij), začne Ryuzo koprneti po dobrih starih časih, ko se je pred njim in njegovimi pajdaši tresel ves Tokio.«
– John DeFore, The Hollywood Reporter
»Japonski mojster filma se po silovitem diptihu Outrage vrača h komediji z bučno geriatrično farso Ryuzo in sedem veličastnih. Legendarni igralec Tetsuya Fuji (Cesarstvo čutil) slastno zagrize v glavno vlogo, ki mu je kot ulita. Ryuzo je resda zbran in hladen kot špricer, a se preprosto ne more izogniti kupu nesmiselnih in komičnih situacij. Kitano, ki strelja sarkastične šale in gege v rafalih, v filmu tudi nastopi kot postarani policist. Humorna fabula o duhu tovarištva znova potrdi komično žilico režiserja filmov Slava filmarju! in Takeshis’.«
– Simon Laperrière, Mednarodni filmski festival Fantasia v Montrealu
»Takeshi Kitano je posnel kopico nervoznih gangsteriad, v katerih yakuze niso nikoli prišli do pokojnine, tokrat pa se jim odkupi – nimajo se sicer bolje kot v Sonatini, Ognjemetu, Bratu ali Gnevu, vsaj tako dobro kot Jack Nicholson in Morgan Freeman v filmu Preden se stegneva pa.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Ves film namreč preveva humorna atmosfera, ki jo Kitano gradi na situacijski in karakterni komiki. Vsak izmed sedmerice »veličastnih « ima vsaj eno lastnost, značilno za filmskega gangsterja, kijih režiser vedno znova izrabi v komične namene. Ob tem spretno parodira tudi številne druge klišeje žanra gangsterskega filma, vse skupaj pa dopolni s pikrimi dialogi in šalami, ki so enako pogosto zlobne kot skatološke po vsebini. Na nekaterih mestih se sicer zazdi, da je šel Kitano v tej burki o postaranih gangsterjih predaleč, vendar film ob koncu izzveni kot humorna samorefleksija, s katero režiser komentira formalne in žanrske okvire gangsterskega filma, ki ga je pilil večino svoje režijske kariere.«
– Špela Standeker, Dnevnik
»Čeprav ne vsebuje brezkompromisnega eksperimentiranja in komedije absurda iz Kitanove nedavne avtobiografske trilogije, ki jo tvorijo Ahil in Želva, Slava filmarju in Takeshis, temveč se ves čas drži konvencionalnih žanrskih vzorcev, ostaja film izrazito avtorski. Avtobiografskih podtonov ne manjka. Kitano je namreč odraščal v delavski četrti, kjer so ga jakuze vzgajale, pripadnik jakuz pa naj bi bil domnevno tudi njegov oče. Hkrati film vsebuje in odpira večino osrednjih tem značilnih za njegov opus. Vprašanja staranja, poškodb, smrti in smisla življenja ter vloge moškosti v japonski družbi so kljub tu in tam prostaškim gegom in pomanjkanju navidezne subtilnosti vsepovsod navzoča. In dajo slutiti, da je Ryuzo in sedem veličastnih eden ključnih filmov v Kitanovi filmografiji.«
– Matevž Jerman, RA ARS