zgodba
Samuraja in njegovo ženo nekega dne v gozdu napade razbojnik (Toshirô Mifune), ki žensko posili, moža pa ubije. Pred tribunalom nato slišimo zelo različna, celo nasprotujoča si pričevanja štirih oseb: mrtvega samuraja, ki se oglaša iz onostranstva, njegove žene, razbojnika in drvarja, ki je za njimi oprezal v gozdu. Toda komu gre verjeti?
Brezčasna klasika Akire Kurosawe, ki je z inventivno, pionirsko rabo flashbackov temeljito prevetrila filmski jezik, postavlja pod vprašaj ne le resnico, pač pa resničnost samo. Ena največjih filmskih mojstrovin, leta 1951 nagrajena z beneškim zlatim levom in tujejezičnim oskarjem, je zahodnemu svetu odprla oči za japonsko kinematografijo in impozantno vzhajajočo zvezdo, Toshira Mifuneja.
iz prve roke
»Vselej sem čutil, da smo po prevladi zvočnega filma v 30. letih izgubili in pozabili vse tisto, kar je bilo tako sijajno pri starih nemih filmih. Ta estetska izguba me je nenehno mučila. Čutil sem potrebo po vrnitvi h koreninam filmske umetnosti; da bi znova odkril to edinstveno lepoto, sem se moral vrniti v preteklost. Prepričan sem bil, da nas lahko marsikaj nauči esprit francoskih avantgardnih filmov dvajsetih let. Toda na Japonskem tisti čas nismo imeli nikakršne filmske knjižnice. Neutrudno sem iskal stare filme, se skušal spomniti zgradbe tistih, ki sem jih videl kot deček, in tuhtal o estetiki, zavoljo katere so bili tako posebni. Rašomon je postal moj laboratorij, prostor, kjer sem lahko preizkušal ideje in želje, ki so zrasle iz preučevanja nemega filma. Za simbolično ozadno atmosfero filma sem sklenil uporabiti Akutagawino zgodbo V gozdu, ki kot kirurški skalpel zareže v globine človeškega srca ter razgali njegovo mračno zamotanost in čudaške odvode. Te nenavadne vzgibe človeškega srca sem se odločil upodobiti s pomočjo skrbno oblikovane igre svetlobe in senc. Tisti, ki zablodijo v goščavi svojih src, naj bi v filmu zatavali v še bolj prostrano divjino, zato sem dogajanje prestavil v razsežen gozd.«
– Akira Kurosawa, izsek iz angleškega prevoda avtobiografije Something Like an Autobiography (1982)
kritike
»Rašomon /…/ ni le primer velikana Kurosawe na vrhuncu moči pri delu s stalnim sodelavcem, impozantnim Toshirôm Mifunejem, temveč tudi primer filmske pripovedi najbolj drznega duha. S protislovnimi flashbacki, ki se zarotijo, da bi resnico predstavili kot brezoblično entiteto, je imel film v šestdesetih letih od nastanka neznanski vpliv na filmsko strukturo in jezik. A kljub izjemnemu formalističnemu pomenu ni mogoče spregledati njegove vizualne izraznosti in neverjetne fotografije Kazua Miyagawe, ki gosto stkan gozdnati milje uporabi kot metaforo zapletenih čustev zgodbe.«
– Ryan Gilbey, The Guardian
»Rašomon je v filmski svet udaril kot strela. /…/ Njegov naslov je prešel v vsakdanjo govorico, saj tako kot Kavelj 22 izraža nekaj, za kar jezik ne ponuja boljše zamenjave. /…/ Šlo je za prvo uporabo flashbackov, katerih verzije preteklega dogodka se niso ujemale. /…/ Rašomonova genialnost je v tem, da so vse različice hkrati resnične in lažne. Resnične zato, ker predstavljajo točen odraz prepričanja vsake priče o tem, kaj se je zgodilo. Lažne pa zato, ker ‘si človeška bitja o sebi niso sposobna priznati resnice’, kot zapiše Kurosawa v svoji avtobiografiji, ‘o sebi ne morejo govoriti brez olepševanja’. Čudež Rašomona je v tem, da se v tej senčni igri resnice in spomina povsem zatopimo v nekaj, za kar trdno verjamemo, da je razvijajoča se zgodba. Motor filma je naša vera, da bomo zadevi prišli do dna /…/.«
– Roger Ebert, Chicago Sun-Times
»O predmetu svoje raziskave sem gojil določene teorije, toda njega teorija ni zanimala. Zanimala ga je samo praksa – kako napraviti filme bolj prepričljive, bolj resnične, bolj pravilne. Zagotovo bi se strinjal s Picassovo opazko, da ko se srečajo kritiki, govorijo o teoriji, ko pa se srečajo umetniki, govorijo o terpentinu. Zanimali so ga žariščne razdalje, različne pozicije kamere, barvni odtenki, pa prepričljive zgodbe, konsistentni liki in moralna vprašanja njegove snovi. Mislim, da se niti ni imel za umetnika. O svojih metodah je govoril, kot bi bil tesar ali kamnosek. In bil je dovolj staromoden, da je še verjel v tradicionalno japonsko odsotnost razlike med umetnostjo in obrtjo.«
– Donald Richie, Remembering Kurosawa (The Criterion Collection)