zgodba
Wim Wenders in Pina Bausch sta se več kot dvajset let poigravala z mislijo, da bi skupaj posnela plesni film. A šele ko je digitalna 3D tehnologija postala dostopna, je Wenders našel format, s katerim je bilo mogoče na veliko platno prenesti plastičnost in čustveno izraznost Pininega gledališča Tanztheater Wuppertal. Poleti leta 2009 je sredi priprav na snemanje koreografinja nenadoma umrla. Wenders se je odločil, da bo s projektom nadaljeval in »namesto filma s Pino posnel film za Pino«. Pina je postal prvi evropski 3D art film. Mnoge art kinematografe je spodbudil k temu, k čemur je Avatar spodbudil komercialne kinematografske verige: k digitizaciji platen in namestitvi 3D opreme.
iz prve roke
»Med snemanjem Pine, ko smo delali ‘tihe portrete’ vsakega izmed plesalcev, se mi je začelo svitati, kaj bi 3D tehnologija lahko ponudila v kontekstu igranega filma. Šlo je le za bližnje posnetke, a zdelo se mi je, kot da jih vidim (ali snemam) prvič. To so bile ‘obrazne pokrajine’, ob katerih se mi je naježila koža. Zaželel sem si, da bi lahko o vsakem izmed teh ljudi povedal zgodbo. Bili so tako blizu, tako človeški, tako resnični, tako intenzivni … Prepričan sem bil, da bi šle zgodbe, ki bi jih pripovedovali s tem novim jezikom, gledalcu naravnost do srca, da bi se ga dotaknile na globoko eksistencialen način. /…/ Čeprav v Pini tretjo dimenzijo potrebujemo, se hkrati po svojih najboljših močem trudimo, da bi občinstvo prav to ‘zmago nad prostorom’ pozabilo. Plastičnost ne bi smela vzbujati pozornosti, ampak bi morala biti skoraj neopazna in Pinino umetnost tako še bolj potisniti v ospredje. /…/ Vsi smo prišli do trapastega in povsem napačnega zaključka /…/, da je 3D strogo vezan na akcijo in posebne učinke. To ni res! Drži sicer, da so ga v tovrstnih filmih začeli uporabljati, a to še ne pomeni, da je temu namenjen. /…/ 3D ima v sebi sposobnost, da gledalca vplete v dogajanje na drugačen način kot dvodimenzionalni film. Stimulira celo druga področja v možganih! Zgodbo torej nedvomno lahko poveš na drugačen način. /…/ 3D je skrajno ‘človeški’. Večina nas ima dve očesi, zato svet in svoja življenja vidimo v treh dimenzijah. Zdaj lahko na enak način končno gledamo tudi filme, le da ti [3D filmi, ki jih dandanes delajo] nimajo nikakršne zveze z našimi življenji. To je tisto, kar jim manjka. Vem, da malce pretiravam, ampak zdi se mi, da nam jemljejo pravico do človeške izkušnje v 3D. Njihov 3D ni niti najmanj podoben temu, kar vidimo s svojimi očmi. To je umeten konstrukt.«
– Wim Wenders
kritike
»Wenders je dokumentarec posnel v 3D-tehniki. Posledica ni samo izostren občutek za globino odra, ki ga naseljujejo plesalci, ampak tudi skoraj taktilna navzočnost gledalca. Izjemno sposobnost za posredovanje žive ustvarjalnosti je Wenders pokazal že v filmu Buena Vista Social Club, s Pino /…/ pa je ustvaril težko presežen vzorec, kako se streže plesni umetnosti.«
– Peter Kolšek, Delo
»Vprašanje se glasi: Kaj ti da Pina, česar ne bi mogel dobiti, če bi gledal Tanztheater v živo? Odgovor: Več kot si sploh lahko predstavljaš. A tu ne gre le za prizore na prostem ali za dejstvo, da smo plesalcem tako blizu, da jih lahko slišimo sopihati. Gre tudi za Wendersovo odločitev, da film posname v treh dimenzijah in tako naredi prvi veliki preskok v stereoskopski tehnologiji po Avatarju. /…/ Filmsko zgodovino lahko prečešete po dolgem in počez, a težko boste našli lepšo, bolj neprisiljeno ali bolj bežno upodobitev meje med živimi in mrtvimi.«
– Anthony Lane, The New Yorker
»Film /…/ je več kot elegija; Wendersova pedantna uporaba 3D-ja daje nastopom telesnost in intimnost, kakršnih v plesnem filmu še nismo videli.«
– Andrea Gronvall, Chicago Reader
»Wendersov plesni dokumentarec Pina – še en dokaz, da najnovejša 3D tehnologija nikakor ni namenjena le vihtečim nožem in fantastičnim zgodbam – ponuja večdimenzionalno zabavo, ki bo navdušene obiskovalce kulturnih prireditev spravila v stanje ekstaze.«
– Leslie Felperin, Variety
»Tega je torej zmožna 3D tehnologija, kadar je uporabljena kot umetniško sredstvo in ne zato, da bi dvigovala cene vstopnicam ali reciklirala risanke! Da bi se poigral s človeškim zaznavanjem dimenzionalnosti, Wenders v popolnem sozvočju z zanimanjem Pine Bausch za telesa, ki se gibajo (padajo, krilijo, se plazijo, skačejo) skozi prostor, uporabi to staro-novo, zanimivo-zabavljaško tehnologijo kot nekaj subtilnega in globokega in ne zgolj kot cenen trik. Rezultat je … uau!«
– Lisa Schwarzbaum, Entertainment Weekly
»Odločitev za 3D tehnologijo je bila genialna poteza, a le zato, ker je uporabljena na tako nevsiljiv način. Občutek proscenija je bolj ali manj ohranjen, a nevidna stena, ki v večini plesnih filmov stoji med kamero in plesalci, tu izgine. 3D kamera se dovolj približa plesalcem, da poudari njihovo telesnost in jih umesti v otipljiv prostor, hkrati pa nikoli ne moti njihovega plesa.«
– Joe Morgenstern, The Wall Street Journal
»V Pini smo priča najbolj vznemirljivi uporabi 3D tehnologije po Avatarju. /…/ Prvič po Avatarju je tehnologija uporabljena na način, ki gledalca vsrka v film; odpelje ga naravnost med plesalce in mu pravzaprav ponudi edinstveno priložnost, da dogajanje opazuje prav iz sredine vsega gibanja.«
– Kenneth Turan, Los Angeles Times