zgodbe
Vseh pet zgodb dramaturško povezuje izhodiščna tema – nosečnost, materinstvo in rojstvo novega življenja v vseh možnih pomenih tega eksistencialnega fenomena.
hrvaška zgodba: Ženska, ki je noseča z dvojčkoma, se mora soočiti s strašno odločitvijo.
srbska zgodba: Nosečnica se zaradi čudnega spleta okoliščin znajde v bolnišnici, kjer si sobo deli s predstavnikom beograjskega podzemlja.
bosansko-hercegovska zgodba: Tujka, ki dela v Bosni in Hercegovini, svojemu bosanskemu fantu prikriva, da je noseča, saj materinstvo ni del njenih življenjskih načrtov.
makedonska zgodba: Mlado narkomanko po porodu obvestijo, da bo uprava porodnišnice otroka dala v posvojitev.
slovenska zgodba: Redovnica zanosi. Gre za brezmadežno spočetje, saj si je paket za oploditev naročila prek interneta. A v samostanu kljub temu ne more ostati.
o produkciji
Začetki projekta segajo v leto 2005, ko ga je na pobudo kolegov iz Nemčije osmislil filmski kritik Nenad Dukić. S kolegi iz regije se je posvetoval ter angažiral scenariste in mlade režiserke iz petih držav. Projektu so se pridružili domači producenti posamičnih zgodb. S petimi producenti in petimi režiserkami iz petih držav, ki so bili enakovredno vpeti v proces priprave in produkcije filma, je to prvo ustvarjalno in produkcijsko sodelovanje med državami, ki so nekoč sestavljale Jugoslavijo (z izjemo Črne gore in Kosova, ki sta se osamosvojila, ko je projekt že zaživel).
iz prve roke
»Odraščale smo v isti državi in verjele v iste vrednote. A nam je od vsega ostala le kakšna fotografija. Zdaj pripovedujemo zgodbe, ki se med seboj razlikujejo, vedno pa primanjkuje ene in iste vrednote: manjka ljubezni. Skupaj rojevamo film in medtem odkrivamo težke trenutke v naših novih odraščanjih. Istočasno ustvarjamo tudi novo življenje, novo okolje, okolje, v katerem ljubezen obstaja.«
– Marija Džidževa, Skopje
»Države, v kateri smo rojene, že davno ni več, ostali pa so različni spomini nanjo. Ti spomini so lahko bolj ali manj nostalgični, vendar niso pogoj za naš skupni film. Ni reminiscence niti klica po boljši preteklosti, saj večji del naših življenj poteka v državah, ki so pridobile nacionalno emancipacijo. Je bilo pa naše dosedanje ustvarjanje omejeno z mejami naših držav. Ta film je umetniški poskus, da oblikujemo zgodbo o nas, kakršne smo danes, in da skupaj sežemo še dlje.«
– Ana Maria Rossi, Beograd
»Živim na Hrvaškem. V mojem sosedstvu so države, s katerimi smo bili nekoč v isti domovini. To državo pomnim po svojem otroštvu, in ker je vsakomur njegovo otroštvo najlepše, ne morem soditi, kakšna je bila. Spomnim se je le po brezskrbnosti. Te države ni več. Ostali so samo sosedje, sosedje, ki govorijo isti jezik kot jaz in ki jih razumem. Zato, ker jih razumem, vidim smisel v našem delu in želim sodelovati v našem omnibusu.«
– Ivona Juka, Zagreb
»Pet režiserk, pet mladih žensk je bilo rojenih v eni državi, zdaj pa živijo v petih različnih. Vsaka od nas ima po vseh zgodovinskih dogodkih v zadnjih letih svoj pogled na svojo državo. Pet različnih zgodb – narediti film o nekdanji državi v tem trenutku …«
– Ines Tanović, Sarajevo
»Projekt ponuja čudovito priložnost za primerjavo, v kaj so se spremenile države tega dela sveta v zadnjih letih. Moj prispevek k omnibusu prihaja s položaja raja: članstvo v EU, nimamo večjih težav, imamo nizko stopnjo brezposelnosti, vsi smo srečni, dobro izgledamo in se počutimo odlično. Ampak, …«
– Hanna Slak, Ljubljana
portret avtoric
Hanna Slak (rojena leta 1975 v Varšavi) diplomira na ljubljanski AGRFT. Je scenaristka in režiserka mednarodno nagrajenih celovečercev Slepa pega (2002; nagrada za najboljšo režijo v Sofii ter nagrada ekumenske žirije in nagrada Don Kihot na festivalu Cottbus) in Tea (2007; štiri nagrade vesna na Festivalu slovenskega filma, vključno z nagrado za najboljši film), ter kratkih in dokumentarnih filmov. Neke druge zgodbe so po filmu Desperado Tonic (2004) avtoričin drugi omnibus.
Ivona Juka je avtorica kratkih igranih in dokumentarnih filmov Zaustavimo trgovanje ljudima (2004), Smeće (2005), Plavi pony (2005), Dobrodošao kući, brate (2005) ter celovečernega dokumentarnega filma Što sa sobom preko dana (2006).
Ana Maria Rossi (rojena leta 1972 v Beogradu) diplomira iz filmske in televizijske režije na ADU v Beogradu. Za televizijo B92 TB posname dva dokumentarna filma, ki jih britanska BBC uporabi v prispevku o razpadu Jugoslavije. Od leta 2000 dela v kulturni redakciji srbske nacionalne televizije.
Ines Tanović (rojena leta 1965 v Sarajevu) diplomira na Akademiji scenskih umetnosti v Sarajevu. Kot pomočnica režije sodeluje pri filmih uveljavljenih režiserjev iz Bosne in Hercegovine (Ademir Kenović, Zlatko Lavnić, Benjamin Filipović, Emir Kusturica idr.). Po lastnem scenariju posname kratkometražce: Krugovi (1987), Idea (1989), Čovjek S (1991), Sindrom (1998) in Bez kalorija (2002).
Marija Džidževa (rojena leta 1970 v Gevgeliji) diplomira na Filološki fakulteti in Fakulteti dramskih umetnosti v Skopju. Njen diplomski film, dokumentarni kratkometražec Mis Amnezia (2000), prepotuje številne filmske festivale. Sledita v Berlinu in Skopju nagrajeni dokumentarni film Lista Tonija Mandže (2004) ter igrani Pogledaj život kroz moje oči (2008).
kritike
»Režiserka Ines Tanović uspe v pičlih nekaj potezah ustvariti jasno karakterizirane like ter inteligentno metaforo dobronamerne, a pogosto škodljive pomoči, kakršno Bosni ponuja Zahod. Pomoči, ki to državo ohranja na spolzkem robu preživetja, brez možnosti za resnično obnovo in neodvisnost. /…/ Umetniško najbolj izpopolnjen segment pa prihaja izpod taktirke slovenske režiserke Hanne Slak … Gre za zgodbo o nuni Magdaleni (igra jo hrvaška igralka Lucija Šerbedžija), ki se umetno oplodi. Ko jo vržejo iz samostana, se vrne k sestri v domačo hišo in zaprosi za službo v nekakšni kafkovski megakorporaciji, ki zaposluje samo poročene tajnice. Odvije se niz službeno organiziranih hitrostnih zmenkov v skoraj nemi in očarljivo čudaški zgodbi, v kateri je sleherna igralkina gesta nabita s pomenom, duhovitostjo in prepričljivo naivnostjo. Prav tako igriva je scenografija, ki zoperstavlja lutkam podobne nune ekleziastični puščobnosti in strogosti ter retro, komunistično modo hipersodobnemu dizajnu.«
– Nataša Senjanović, The Hollywood Reporter
»Kot celota pustijo Neke druge zgodbe pri gledalcu (presenetljivo) močan vtis resno in natančno premišljenega avtorskega filma z jasnim in kompleksnim vezivnim tkivom, ki veže pet idejno in estetsko raznolikih filmskih pristopov. Pet režiserk iz republik bivše Jugoslavije je uspešno odgovorilo na zastavljen skupni motiv filma – materinstvo in nosečnost. Izvorni motiv je v avtoricah prebudil različne asociacije in sprožil različne tematike, vse pa so uspele ustvariti jasno sliko trenutnega stanja družbe, iz katere prihajajo in v kateri živijo. /…/ Slovenska zgodba je najbolj filmska v svojem izrazju, bolj simbolična kot narativna, ter ironična, duhovita in drzna … na izjemno spreten način odpira tudi vprašanje mesta in statusa držav bivše Jugoslavije v EU, v kateri se ne cedita med in mleko, pač pa odtujitev, nezaposlenost in lakota. Kot taka se logično ponuja za izvrsten zaključek vseh tem, ki se jih lotevajo Neke druge zgodbe, film, ki s svojo publiko odlično komunicira.«
– Dubravka Lakić, Politika
»Slakova z ironijo in simbolizmom naslika podobo neizpolnjenih pričakovanj in razočaranja. Njena zgodba, ki film zaključi v lahkotnejšem duhu, je tehnično najbolj izpiljena …«
– Vladan Petković, Cineuropa
»Na kratko povedano: film predstavlja sociološko sliko posameznih okolij – ali bivše Jugoslavije danes – iz ženske perspektive, in kot kaže, realnost tega prostora kar kliče po ustvarjanju družbeno angažiranih filmov z liki, ki spominjajo na ljudi, ki jih poznamo. S tem ko je namerno angažiral mlade režiserke, je želel idejni oče projekta, Nenad Dukić, očitno pokazati, da ima ženski pogled na stvarnost dodatno razsežnost ter da v naši regiji obstajajo in ustvarjajo nadarjene avtorice.«
– RTV Srbija
»Ženske ne rojevajo več same – ob strani jim stojijo njihovi moški, očetje njihovih otrok. Otroka zdaj rodita skupaj. Ženska rojeva, moški snema. Ne v Nekih drugih zgodbah, prvem pravem postjugoslovanskem jugoslovanskem filmu, koprodukcijskem hrvaško-srbsko-bosansko-makedonsko-slovenskem omnibusu: tu ženske – Hrvatica, Srbkinja, Nizozemka na misiji v Bosni, Makedonka in Slovenka – rojevajo same. In same se odločajo, ali bodo sploh rodile. Same odločajo o svoji možnosti izbire. /…/ Neke druge zgodbe, ideja srbskega producenta Nenada Dukiča, so zgodbe, v katerih ženske rojevajo iz principa – iz protesta. Patriarhalna ideologija, ki se trudi, da bi prevzela monopol nad definicijo življenja, naleti tu na hud reality check. ZA«
– Marcel Štefančič jr, Mladina
»Motiv neželene nosečnosti namreč v vsakem okolju dobi povsem drugačno dimenzijo in domišljeno opozarja na nekatere ključne probleme družb, v katere je umeščen. Dela se po intenzivnosti in tudi izvirnosti obravnave sicer precej razlikujejo. A vseeno je ustvarjalkam uspelo ustvariti pet izvirnih filmskih del, ki nosijo pečat prostora, v katerem so nastala. In hkrati tvorijo eno najbolj domiselnih filmskih celot v zadnjem letu s tega prostora..«
– Denis Valič, RA Slovenija
»Nikakor to niso kar neke druge zgodbe, temveč nadvse aktualne življenjske tukaj in zdaj, odlično uprizorjene in vznemirljive. Tovrstne omnibuse si je samo želeti.«
– Uroš Smasek, Večer