zgodba
Na strehah visoko nad Berlinom so angeli, nevidna in sočutna bitja, ki slišijo najbolj skrite misli običajnih ljudi. Tudi Damiel (Bruno Ganz) in Cassiel prisluškujeta bolečinam in bojaznim smrtnikov. A ko se Damiel zaljubi v prelepo cirkuško artistko Marion, se sklene odreči svoji nesmrtnosti in postati človek. Skozi preobrazbo ga vodi Peter Falk, ki v filmu odigra samega sebe.
Hipnotična simfonija velemesta in melanholična elegija za Berlinom na predvečer padca zidu predstavlja režiserjevo vrnitev v domovino, saj gre za Wendersov prvi nemški film po osmih letih v Ameriki. Nebo nad Berlinom, navdihnjen z Rilkejevo poezijo, posvečen Ozuju, Truffautu in »drugim padlim angelom« ter posnet v omamni črno-beli in barvni fotografiji Henrija Alekana, je Wendersu prinesel nagrado za najboljšo režijo v Cannesu leta 1987.
iz prve roke
»Kot zadnji se je angelskim vrstam pridružil Peter Falk. Njegova vloga je predstavljala neke vrste komedijski element: lik je moral biti zelo znana osebnost, za katero bi gledalec postopoma ugotovil, da je bila nekoč angel. Najprej sem pomislil na slikarje, pisatelje, celo politike, na nekoga, kot je Willy Brandt, toda s temi ljudmi ne moreš snemati. In moral je biti nekdo, ki je tako slaven, da ga v hipu prepoznaš in si rečeš: ‘Aha, torej je tudi on angel …’ Nazadnje sem začel razmišljati o igralcih in nato, po sili razmer, o ameriških igralcih. Samo ti so svetovno znani. Nekega večera sem poklical Petra Falka in mu povedal svojo čudaško zgodbo o angelih varuhih, cirkusih, artistki na trapezu in ameriškem igralcu, ki očara svoje nekdanje tovariše. Za trenutek je bilo vse tiho, nato pa me je vprašal, če mu lahko pošljem scenarij. Odvrnil sem: ‘Ne, o tem bivšem angelu nimam nič napisanega. Ne morem ti poslati niti ene same strani, obstaja samo kot ideja.’ To mu je bilo všeč. Če bi mu poslal scenarij, bi vlogo morda zavrnil. Namesto tega pa je rekel: ‘Oh, tako sem že delal, s Cassavetesom, in po pravici povedano veliko raje delam brez scenarija.’«
– Wim Wenders, oktober 1987 (izvorno objavljeno v Die Logik der Bilder: Essays und Gespräche, 1992)
kritike
»Film preveva sanjsko, otožno in meditativno razpoloženje. Ne zdrvi na vrat na nos v zaplet zgodbe, temveč je potrpežljiv kot njegovi angeli. /…/ Kakor večina režiserjev, ki snemajo daljše filme, tudi Wenders ni perfekcionist. V film vključi tisto, kar bi perfekcionist izpustil, zaradi neotipljivih razlogov, ki so zanj pomembnejši od brezhibnosti. Vzemimo za primer prizor, v katerem cirkuška artistka (Solveig Dommartin) prvič sreča Petra Falka pri kiosku s kavo. Vede se skoraj bedasto, kot igralka, ki navdušeno spozna zvezdnika s televizije; ton njenega glasu in telesna govorica porušita realizem prizora. Oba sta videti kot med nekakšno slabo pripravljeno improvizacijo. V smislu takojšnjih potreb filmske zgodbe je ta prizor morda ‘slab’ – toda ali poseduje lastno življenje? Seveda, zaradi istih razlogov, ki botrujejo njegovim napakam. Filmi so trenutki časa, in ta je trenutek, za katerega sem hvaležen.
Nebo nad Berlinom je eden tistih filmov, ki so kritikom bojda všeč, ker so ezoterični in težki. ‘Nič se ne zgodi, pa film vseeno traja dve uri in v njem je veliko kompleksne simbolike,’ tarna spletni kritik Peter van der Linden. Morda se bo nekoč, ko bo čas dozorel, vrnil k filmu in sprevidel, da se v njem zgodijo neverjetne, osupljive reči ter da simbolika lahko učinkuje, samo če je očitna. Zame je film kot glasba ali slikarska krajina: v mojih mislih ustvari prazen prostor, v katerem lahko razmišljam o vprašanjih. Nekatera si zastavi film sam: ‘Zakaj sem jaz jaz in zakaj ne ti? Zakaj sem tu in zakaj ne tam? Kdaj se je začel čas in kje se konča prostor?’«
– Roger Ebert, Chicago Sun-Times
»Film o Padcu in Zidu, poln osupljivo hipnotičnih podob. /…/ Malo je filmov, ki so tako bogati, tako mikavni ali tako ambiciozni.«
– Geoff Andrew, Time Out