Danes je blagajna odprta od 10:00 do 19:00 (odprto še 02:28, tel: 01 239 22 17).

Kino, ki je preveč videl Kino, ki je preveč videl

Igor Pediček / Slovenija / 2014 / 50 min / slovenščina

»Dokumentarec je mali hommage kinu, ki je preveč videl, jemal vid in omogočal pogled, potemtakem kinu, ki je hotel iti do konca – in ki je potem do konca tudi šel.« - Marcel Štefančič, jr.

režija Igor Pediček, scenarij Marcel Štefančič, jr., fotografija Stojan Femec, Marko Hočevar, montaža Maja Gaspari, glasba Vojko Sfiligoj, zvok Marjan Drobnič, cgp, animacija in slikovna postprodukcija Matjaž Celič, produkcija Dokumentarni program RTV Slovenija, urednik Peter Povh, produkcija Matjaž Ham, nastopajo Špela Čižman, Metka Dariš, dr. Aleš Gabrič, Aleksander Jarc, Igor Kernel, Albina Kontrec, Jože Kontrec, prof. dr. Igor Koršič, Manca Košir, Nada Krivokapić Črešnik, Milan Ljubič, Peter Lovšin, Lojze Ložar, Njegoš Maravič, Jure Meden, Franci Milošič, Peter Mlakar, Max Modic, Lilijana Nedić, Nina Peče, Janez Peče – Masad, Metod Pevec, Marko Pöschl, Jaka Pucihar, Marjan Rozman, Franček Rudolf, Vlado Škafar, prof. dr. Darko Štrajn, dr. Gregor Tomc, Koen Van Daele, Franci Virant, Zdenko Vrdlovec, Sreten Živojinovič, Klemen Žun.

»Kino, ki je preveč videl je 50-minutni televizijski dokumentarec o Kinodvoru, ki se je nekoč imenoval Sloga. In Sloga je bila fenomen – otok sredi Ljubljane, otok sredi Jugoslavije, otok sredi socializma. Vrtela je erotične, seksualne, porno filme, ki niso le preveč videli (in preveč vedeli), ampak so tudi dajali preveč videti in vedeti.

Po 2. svetovni vojni so se za slovensko dušo tepli sovjetski in holivudski filmi, toda Sloga je nekaj let kasneje, ko je v njej vse rekorde zrušil danski Kozel v raju, napovedala, da bo Slovence v prihodnost odpeljal seks, kar pa je bilo jasno že davno prej, tako rekoč na začetku, v dvajsetih letih, v dobi nemega filma, ko je Sloga – tedaj še Ljubljanski dvor – zavrtela množico filmov s pikantnimi, izzivalnimi, soparnimi, poltenimi, vnetljivimi, skoraj porno naslovi: Zakonolom, Amor v avtu, Kariera dražestne Ossi, Nevesta brez moža, Njegova nepoznana ženica, Propala žena, Žena in greh, Deklice, katerih se ne poroči, Strastna žena, Pariška klinika ljubavi, Žena za vsakega, Žrtev pohote, Sužnje ljubavi, Žena za 24 ur, Grešne strasti, V krempljih prostitucije, Žene velikih strasti. To je bila preroška najava stvari, ki so prihajale.

Kina, ki bi bil specializiran za seks, Jugoslavija tedaj ni poznala – kaj šele druge socialistične dežele. Sloga je bila pred družbo, pred socializmom, pred časom, pred filmom – predfilm za prihodnost, predfilm za vse tisto, kar se bo v ‘velikih’ in ‘kanoniziranih’ filmih šele zgodilo.

Sloga je bila kino z jajci in čudežno močjo, napihovala je spolno potenco, postala je velika zgodba, politično nekorektni rajski, utopični otok, na katerega so filmi odvrgli seks, svoje neznosno presežno uživanje, tisto, kar je bilo v njih večje od njih samih. Mar niso oblasti – cenzorji, regulatorji, represivni organi, legije dostojnosti ipd. – vedno prav v seksu videle tisto, kar je bilo v filmu večje od njega samega?

V njenih žilah je utripala entuziastična pošast – sla po senzaciji, detabuizaciji in šokiranju. Ni važno, da je bil film zglancan, važno je, da je šokiral. V Slogi se je vedno zgodilo le tisto, kar je bilo neizogibno. Dišala je po ilegalnosti – tu so imeli ljudje vedno občutek, da so videli preveč, nekaj prepovedanega, ilegalnega, nemoralnega, antimoralnega. Tu nedolžnosti niso izgubili le enkrat.

Stala je pač v trebuhu Ljubljane, tako da je kar klicala po transgresiji. In grehu. V Slogi si vedno vedel, da boš dobil več kot v drugih ljubljanskih kinih. Sloga je dajala tisto, česar drugi kini niso imeli. Vse, kar je bilo deviantno in delinkventno, vse, kar se je posmehovalo dobremu okusu, tradicionalni morali, utečenim vrednotam, splošni sprejemljivosti, konsenzu in statusu quo.

Dokumentarec Kino, ki je preveč videl je mali hommage kinu, ki je preveč videl, jemal vid in omogočal pogled, potemtakem kinu, ki je hotel iti do konca – in ki je potem do konca tudi šel. Četrte stene ni bilo več. Sloga je odpravila samo sebe. Ko so si ljudje nabavili videorekorderje, so začeli porniče gledati doma, tako da Sloge niso več potrebovali. King Konga je ubila Lepota – Slogo so ubile Strasti.«
– Marcel Štefančič, jr.

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

Cent’anni Cent’anni

Maja Doroteja Prelog

nedelja, 22. 12. 2024 / 18:00 / Mala dvorana

Snemanje dokumentarnega filma o partnerjevi zmagi nad smrtonosno boleznijo se prevesi v režiserkino odkrivanje nezaceljenih ran njunega dolgoletnega odnosa. Film, ki je med drugim prejel nagrado občinstva za najboljši dokumentarec na festivalu v Trstu, je odprl portoroški Festival slovenskega filma.

Pankrt Bastarden

Nikolaj Arcel

nedelja, 22. 12. 2024 / 19:00 / Dvorana

Mads Mikkelsen in Nikolaj Arcel se deset let po Kraljevski aferi vračata s Pankrtom, mogočnim zgodovinskim epom o osvajanju danske divjine, hkrati pa intimno, brezčasno zgodbo o življenju, ki se zgodi, medtem ko delamo druge načrte.

Megalopolis Megalopolis

Francis Ford Coppola

ponedeljek, 23. 12. 2024 / 17:10 / Dvorana

Film, o katerem je Francis Ford Coppola sanjal štiri desetletja, je vizualno razkošen in intelektualno ambiciozen rimski ep, postavljen v domišljijsko verzijo sodobne Amerike. Zgodba o ljubezni, času, ustvarjalnosti in krhkosti imperijev.