zgodba
LP film Laibach prikazuje prelomne trenutke prve petletke inženirjev človeških duš ter predstavi ustanovne člane skupine, tudi tragično preminulega frontmana Tomaža Hostnika (1961–1982). Dokumentarec razgrinja strategije in taktike delovanja Laibacha in Laibach Kunsta v prvi polovici osemdesetih let, njuno vizionarstvo, duhovitost, preboj železne zavese in okupacijo Evrope. Pričevanja članov, njihovih sodelavcev in sodobnikov v kombinaciji z arhivskimi posnetki in drugimi relikvijami sežejo čez monumentalno mitskost skupine k intimnejšim, še neslišanim zgodbam. Rdeča nit filma pa je ves čas plošča s temeljnimi komadi Laibachovega opusa: Cari Amici, Sila, Sredi bojev, Država, Dekret, Mi kujemo bodočnost, Brat moj in Panorama.
Film o prvem uradno izdanem domačem albumu skupine Laibach iz leta 1985. Čeprav je bilo ime skupine v Ljubljani takrat politično prepovedano, je plošča vseeno izšla – brez imena in naslova. Črni križ na ovitku je bil dovolj. LP film Laibach je tretji v seriji dokumentarcev o ključnih ploščah, ki so pisale slovensko glasbeno zgodovino.
iz prve roke
»LP film Laibach je ‘in memoriam’ ustanovnim članom, začetkom Laibach Kunsta in Laibacha ter tragično preminulemu frontmanu skupine, ‘zagonetki znotraj uganke v središču skrivnosti’ (Igor Vidmar). Izziv je bil, kako priti v ‘operativni štab’, v zakulisje skupine, ki je koncertni oder spremenila v prvo bojno linijo ‘akcije v imenu ideje’. Kako prikazati individualno in intimno plat skupine, ki je individualno in intimno zanikala v imenu kolektiva, in kako intimno plat prikazati kot monumentalni detajl.«
– Igor Zupe
zanimivosti
»Ime Laibach se prvič pojavi leta 1144 kot originalno ime za Ljubljano, z etimološkim pomenom ‘mesto ob reki’. Znova se pojavi v času avstro-ogrske monarhije, takrat kot alternativa že obstoječi slovenski varianti. Laibach se spet pojavi po kapitulaciji Italije, ko so nacisti in domobranci zapirali, mučili in pobijali Ljubljančane, ki niso verovali v zmago tretjega rajha. Leta 1980 se s pojavitvijo mladinske kulturne skupine četrtič pojavi ime Laibach, ki pa zdaj sugerira na konkretno danost možnosti za nastanek politizirane, sistemsko ideološke umetnosti kot posledice vpliva politike in ideologije.«
– Laibach v oddaji Tednik na TV Ljubljana junija 1983
Maja 1983 je Laibach z ZKP RTV Ljubljana podpisal pogodbo za ploščo Nebo žari, ki pa nikoli ni izšla. Provokativnima nastopoma na zagrebškem Bienalu in v oddaji TV Ljubljana je namreč sledila prepoved imena in javnega nastopanja skupine. Glasbenikom je prvi domači album uspelo izdati šele 27. aprila 1985 pri založbi ŠKUC Ropot.
»Za nas je plošča pomenila nekaj sakralnega. Zelo smo bili veseli, da smo jo izdali v Sloveniji. Prej smo jih že v Nemčiji, Belgiji, Angliji. V bistvu je bilo več prvih plošč.«
– Dejan Knez, Laibach
»Laibach je takrat imel nek osnovni program – treba je iti v London, treba je podpisati pogodbo z eno od naštetih neodvisnih založb. Med njimi je bila tudi Mute Records, pa tudi Cherry Red Records. In še Factory, 4AD, Rough Trade so bile na tem spisku.«
– Ivan Novak, Laibach
»Prva plata Laibacha je zvočna razglednica 20. stoletja. Nekaj, kar se začne z Marinettijevim futurističnim manifestom in konča z disko glasbo.«
– Aldo Ivančić, Borghesia
»Vsak frontman je imel svojo vlogo, svoj diapazon manifestirane pozicije. Nedvomno je bil Tomaž Hostnik fanatični predstavnik Laibacha. Srečko Bajda estetsko zelo subliminalen. Milan pa je bil potem nosilec ponovne revitalizacije. In vsi trije so bili v enem obdobju skupaj – in da so vsi zastopani na tej plošči, je seveda en prav poseben čar.«
– Jani Guna, Trbovlje
»To ploščo bi v njihovem opusu definitivno postavil na vrh. To je Laibach v pravem pomenu besede. Namreč, pri prvi plošči so bili oni avtorji vseh skladb. So aktivno sodelovali. Niso najemali avtorjev-skladateljev, dirigentov. Dejstvo je, da so se naučili ogromno studijskega dela in predvsem, kako razgraditi sami sebe. Skratka, če poznaš pravila, jih lahko kršiš. Tu se je že začelo tako, da se je kršilo vse.«
– Neven Smolčič, glasbeni producent
»In zdi se, da Igor Zupe vse to repetira prav zato, da bi iz tega končno vzniknilo nekaj novega, kar se potem tudi res zgodi, saj izvemo nekaj povsem novih reči – od tega, da so se Laibachi, brutalni esteti, ki so sicer v tem, da jih sovražijo, vedno uživali, po tisti pornifikaciji Tita zatekli v Pleterje (»da se vse skupaj malo umiri,« pravi Ivan Novak), in tega, da je Hostnik, frontmen benda, ki je naredil samomor, za sabo pustil nedokončano sliko, ki naj bi jo po njegovi smrti dokončali ostali člani Laibacha (a se pri njegovem očetu niso nikoli oglasili), do tega, da je bil Knezov oče – akademski slikar – pri Dolancu in tovarišiji tako dobro zapisan, da je bil Laibach »nedotakljiv«. Ja, Laibach je bil državni bend. In ja, bil je nekaj tako novega, da – recimo na Zagrebškem bienalu, kot pravi Andrej Lupine – ni hotel biti nihče z njim v istem prostoru. Morda pa je bil Laibach res le nekaj, »kar se je zgodilo v Dejanovi glavi«, kot pravi Jani Guna.« ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Laibach tako na enkrat niso več poglavje o gibanju brezosebne entitete skozi zgodovino, ampak skupnost ustvarjalcev, ki v javnosti deluje kot eno. Dokumentarec pa vsaj nekoliko dekonstruira to enost. Z obraza brez osebnosti skupine nekoliko odmakne masko in gledalcu omogoči, da uzre skupino v manj Laibachovski drži. Zdaj pa že slutite, da je v teh trenutkih dokumentarec najbolj zanimiv. Skratka ni najbolj zanimiv, ko tekmuje z oddajo Še pomnite tovariši, ampak ko v identiteti skupine, ki je maksimalno skrbela za svojo identiteto, vzniknejo razpokice potujitve človeške in predčloveške reakcije. /…/ Pod črto: Zupe, najverjetneje velik občudovalec skupine, zmaga takrat, ko se ustavi in ko ni več velik občudovalec skupine. Njegov film Glasba je časovna umetnost 3, tako všečno obuja spomine, mladim gledalcem ponuja učno uro iz zgodovine glasbe in sociologije umetnosti. Še več! Ponuja tudi nekaj drobcev za ljubiteljske psihoanalitike.«
– Marko Golja, RA Slovenija