zgodba
Sodobni Izrael. Ko se pred vrati Michaela in Daphne nekega jutra pojavijo predstavniki vojske in ju obvestijo, da je njun sin Jonathan »padel pri opravljanju vojaških dolžnosti«, se zakoncema podre svet. Dramatični čustveni izlivi dobronamernih sorodnikov in domoljubne puhlice ustrežljivih vojaških birokratov položaj le še poslabšujejo. Medtem ko s pomirjevali omamljena Daphna spi, se Michael vse bolj pogreza v vrtinec jeze in obupa. A usoda kmalu postreže še z enim svojih nedoumljivih preobratov – in že v naslednjem trenutku se znajdemo sredi puščave, na osamljeni cestni zapori, kjer štirje mladi vojaki preganjajo dolgčas …
Foxtrot izraelskega režiserja Samuela Maoza (Libanon) je neprizanesljiv, a sočuten portret družbe, ujete v brezkončen ples s travmatično preteklostjo. Film je s svojo premišljeno zgradbo, vizualno drznostjo in absurdnim humorjem navdušil kritike ter prejel veliko nagrado žirije v Benetkah.
zanimivosti
Foxtrot je takoj po podelitvi nagrade na Beneškem filmskem festivalu sprožil vroče debate v domačem Izraelu. Ministrica za kulturo Miri Regev ga je označila za »sramoto« in mu očitala »proti-izraelsko naravnanost« ter »širjenje laži«. Film po njenem mnenju »spodkopava ugled Izraelskih obrambnih sil« ter »kaže prezir do države in njenih simbolov«. Maoz je na očitke odgovoril: »Če kritiziram svojo deželo, to počnem zato, ker me skrbi. Ker jo hočem zaščititi. To delam iz ljubezni.«
iz prve roke
»Einstein je dejal, da je naključje način, s katerim Bog ostaja anonimen. Foxtrot je ples nekega moškega s svojo usodo. Gre za filozofsko parabolo, ki poskuša skozi zgodbo o očetu in sinu raziskati tisti nejasni pojem, imenovan ‘usoda’. Oče in sin sta daleč narazen, a kljub razdalji in popolni ločenosti drug drugemu spremenita usodo. Izziv, ki sem si ga postavil, je bil raziskati razliko med dogodki, na katere lahko vplivamo, in tistimi, na katere ne moremo.
Odločil sem se, da zgodbo zgradim kot klasično grško tragedijo, v kateri junak sam sebi nakoplje kazen in se upira vsakomur, ki ga poskuša rešiti. Očitno se ne zaveda posledic svojih dejanj; nasprotno, njegova dejanja se zdijo pravilna in logična. In prav tu je razlika med običajnim naključjem in naključjem, ki je videti kot načrt usode. Nastane kaos. Kazen do potankosti ustreza grehu. V tem procesu je nekaj klasičnega in krožnega. Tu pa je tudi ironija, ki je vedno povezana z usodo. Zgradba grške tragedije v treh dejanjih se mi je zdela idealna dramska podlaga za posredovanje moje ideje.
Hotel sem povedati zgodbo, ki bi bila relevantna za izkrivljeno resničnost, v kateri živimo. Zgodbo z relevantnim sporočilom, tako na lokalni kot univerzalni ravni. Zgodbo o dveh generacijah – drugi in tretji generaciji po holokavstu –, ki sta obe doživeli travmo med služenjem vojaškega roka. Ta brezkončna travmatična situacija nam je bila deloma vsiljena, deloma pa bi se ji lahko izognili. Posneti sem hotel dramo o družini, ki razpade in se ponovno združi. O konfliktu med ljubeznijo in krivdo; ljubeznijo, ki se sooči s skrajno čustveno bolečino. In tako kot v svojem prejšnjem filmu Libanon sem želel nadaljevati z raziskovanjem medčloveške dinamike v zaprti skupnosti na način, ki združuje kritiko s sočutjem.«
– Samuel Maoz
portret avtorja
Samuel Maoz se je rodil leta 1962 v Tel Avivu. Ko je bil star dvajset let, se je začela prva libanonska vojna. Spomin na strahote, ki jih je doživel kot strelec v tankovski enoti, je več kot dve desetletji kasneje prelil v svoj prvi celovečerec Libanon (2009). Film, ki se skoraj v celoti odvije v notranjosti tanka, mu je poleg številnih kritiških pohval prinesel zlatega leva v Benetkah. Maozov drugi celovečerec Foxtrot je bil osem let kasneje na istem festivalu ovenčan s srebrnim levom (veliko nagrado žirije).
kritike
»Foxtrot s svojim ambicioznim in celo drznim načinom, ki združuje intenzivno čustveno dramo z osupljivim vizualnim slogom in izbruhi nepričakovanega nadrealizma, pravzaprav ne spominja na nič, kar ste kdaj videli. Gre za zapleten, virtuozen filmski ples, ki seže globlje in dlje od običajnega filma. Je poglobljeno, ganljivo, divje in noro delo, ki pripoveduje specifično zgodbo, hkrati pa naslika čustven portret dežele, za katero se zdi, da izgublja svojo dušo. /…/ Film ne ponuja odgovorov – le kako bi jih – razume pa, kako pomembno je postavljati vprašanja.«
– Kenneth Turan, Los Angeles Times
»Ko se je Samuel Maoz, režiser Libanona, lotil filma, ki je tako drugačen in drzen kot Foxtrot, se je podal na tvegano pot. Vendar je njegov pogum obrodil sadove, saj rezultat kar kliče po superlativih. /…/ Briljantno zgrajen film z vizualno drznostjo, ki služi vsebini, namesto da bi bilo obratno. Neustrašna filmska stvaritev, vredna vseh nagrad.«
– Jay Weissberg, Variety
»Maoz kljub mračnemu razpoloženju preprede film s trenutki pronicljive satire, animirano epizodo ter ganljivim, romantičnim zaključkom. Rezultat je čudovito nepričakovana zbirka spoznanj o izraelskih medgeneracijskih frustracijah.«
– Eric Kohn, IndieWire
»Sijajna, srhljiva drama o smrti in življenju v Izraelu drzno koraka skozi nikogaršnjo zemljo med realizmom in nadrealizmom. To je prvovrstna zbirka paradoksov, ki združuje intimni, pretresljivi opis bolečine staršev ob vojakovi smrti z rahločutnim, absurdnim prikazom mladih pripadnikov Izraelskih obrambnih sil na odmaknjeni, nadrealni cestni zapori. /…/ Foxtrot izžareva zanos in energijo neustrašnega scenarista in režiserja, ki se sodobne snovi loteva z osvežujočim koktajlom silovite tradicionalne drame, nenavadne črne komedije in različnih slogov. /…/ Foxtrot je kompleksen poziv k poštenosti, odprtosti, iskrenosti in odpuščanju. Poleg tega gre za izjemno učinkovit protivojni film, ki se osredotoča na naključnost in krutost življenja na vojaških cestah – tudi takrat, ko orožje miruje. Zadnja podoba zadene naravnost v srce. To je posnetek, ki bi ga moral videti ves svet.«
– Michael Sragow, Film Comment
»Foxtrot – film, ki ga je treba doživeti na največjem platnu – osvetli absurdnost obveznega služenja vojaškega roka, preiskuje razmerje med očetom in njegovim oddaljenim sinom ter opazuje par pri spopadanju z najhujšo nočno moro slehernega starša. /…/ Delo združuje osupljivo filmsko izkušnjo s pomembno refleksijo o življenju v sodobnem Izraelu.«
– Tricia Tuttle, Filmski festival v Londonu
»V vsakem posnetku /…/ odzvanja tragičen krik sodobnega Izraela: tožba staršev, ki sta izgubila sina; vpitje vojaka na nadzorni točki, prizorišču propada izraelske identitete. /…/ Režiser pokaže, da je vloga filma opisati skrito resničnost brutalnega sveta nadzornih točk ter napraviti konec vztrajnemu zanikanju posledic, ki jih ima okupacija za vojsko in družbo. Samo filmi razkrivajo resnico, nam govori Maoz. /…/ Foxtrot ponuja bogato, kompleksno, zabavno, tragično in nenehno presenetljivo gledalsko izkušnjo.«
– Raya Morag, Haaretz
»Foxtrot je grška tragedija, postavljena v sodobni Izrael, alegorija o protislovjih v srcu dežele. Dodajte temu nekaj hipsterskega vaudevilla in beckettovske ironije in dobili boste briljanten film, ki je tematsko in vizualno tako bogat, da si ga boste morali ogledati večkrat, če boste hoteli vsrkati vse, kar ponuja.«
– Hannah Brown, The Jerusalem Post
»/…/ filma, kakršen je Foxtrot, ne bi mogel posneti nihče drug kot Izraelec. /…/ To je z bolečino zaznamovano, strastno in tankočutno delo insajderja, ki je za Izraelce tako neverjetno evokativno, da je gledanje na trenutke resnično težka preizkušnja.«
– David Horovitz, The Times of Israel
»Foxtrot se zdi kot grška tragedija, v kateri usoda in naključje ne zapečatita le idile vojakove družine, temveč alegorično prikažeta absurd nenehnega pogrezanja palestinsko-izraelskih odnosov, v temo nerazrešljivega, plitko zakopanega sovraštva.«
– Mateja Valentinčič, Kino fokus
»Toda od trpke anemičnosti in eksistencialističnega spleena, ki bi imponiral tako Jimu Jarmuschu kot Royu Anderssonu, do eksplozije in vojnega zločina je le korak. Tako kot v Folmanovem Valčku z Baširjem – ali pa v Libanonu, Maozovem srhljivem prvencu. Strupena, cinična, tako rekoč nihilistična atmosfera, ki vsem stalno sugerira, da se bo zdaj zdaj zgodilo nekaj hudega, kar kliče srdite, panične, nagonske, katastrofalne, nesorazmerne reakcije, ki bi izgledale absurdno, če ne bi bile tako tragične. Dolgčas, odmev praznine, v kateri lebdijo vojaki, je banalen, a smrtno nevaren, res morilski. Samuel Maoz, nekdanji tankist, je leta 2009 posnel Libanon, ki se je v celoti odvrtel v tanku – Foxtrot, ki bi bil lahko naslovljen tudi Plačilo za strah, izgleda kot pogled skozi tankovsko cev. Mimo bi morala pridrsati le še Jevgenija Medvedeva, ruska umetnostna drsalka, ki je svojo točko v Pjongčangu prelevila v morbidno kontemplacijo smrti, saj je bilo na soundtracku Wrightove Ane Karenine slišati tudi škripanje vlaka, pod katerega skoči Ana Karenina.« ZELO ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Tako ugotovimo, da je film Foxtrot vrhunski prav v združevanju zunanjega toka pripovedi in upodobitve notranjega sveta protagonistov. Ali povedano drugače, filmi je sam po sebi zelo racionalen konstrukt, sestavljen iz treh jasno ločenih delov, ki se dogaja v stanovanju, na vojaški postojanki in znova v stanovanju. V smislu teze antiteze in sinteze. Za avtorjev pristop bi lahko rekli, da je hladen, formalističen. Njegovi postopki, v katerih sicer zaide tudi v satiro in absurd, so ves čas jasno razvidni, in vendar mu uspe ustvariti tisto nekaj več. Kombinacijo intimne družinske drame, ki spominja na grenko ironijo grške tragedije, večgeneracijski prikaz bolečih travm, povezanih z vojno, in pretanjeno kritiko militarizirane družbe, v kateri ima njen ključni segment stalno prst na sprožilcu.«
– Gorazd Trušnovec, RA ARS