zgodba
Najstnica Sayra se z očetom in stricem iz revnega Hondurasa skozi džunglo prebije v Mehiko, da bi od tam prebegnila v ZDA, kjer si je oče ustvaril novo družino. Casper je član nasilne mehiške tolpe Mara Salvatrucha, v katero je ravno rekrutiral novega člana, dvanajstletnega Smileyja. Ta se hitro privaja življenju v tolpi, Casper pa se skrivoma srečuje s svojim dekletom, kar kmalu izvoha vodja tolpe Lil’ Mago. Sayri se uspe pritihotapiti na streho tovornega vlaka na poti v Ameriko, tam pa se znajdeta tudi Casper in Smiley, ki pod poveljstvom Lil’ Magoja ropata priseljence. Ko se Lil’ Mago spravi nad Sayro, se Casper odločno upre. S tem si prisluži Sayrino naklonjenost, a tudi maščevanje tolpe.
Fotogenična in pretresljivo realistična mešanica trilerja, priseljenske socialne drame in ljubezenske zgodbe. Suvereno izpeljan prvenec, ki je letos očaral žirijo festivala Sundance.
iz prve roke
»Filma Brez imena nikakor ne bi mogel ustvariti, če ne bi sam videl tistega, o čemer sem pisal. /…/ Neke noči ob dveh zjutraj sem v železničarski delavnici v Tapachuli skočil na tovorni vlak skupaj z dvema Hondurašanoma, ki sem ju spoznal prejšnji večer. Vkrcali smo se in prepotovali Chiapas; veliko tistega, kar se je zgodilo na tem 27-urnem potovanju, je bilo osnova za dogodke na strehi vlaka v Brez imena. Roparski napad, do katerega je prišlo nedaleč od nas, in tovarištvo s priseljenci sta obogatila moj pogled.
Ko pomislim na možnost, da bi se okoristil z zgodbo o resničnih ljudeh, ki tvegajo svoja življenja, se počutim zelo čudno. Zoprni so mi določeni filmski avtorji, ki mahajo z zastavo altruizma nad svojimi socialnopolitičnimi zgodbami, za katere menim, da pogosto mejijo na eksploatacijo.«
Cary Fukunaga, režiser in scenarist
zanimivosti
Poleg tega, da je pri raziskovanju gradiva za film dve leti prebil v Centralni Ameriki, je režiser in scenarist Cary Fukunaga najel tudi dva prava člana gangsterskih tolp, kakršne upodablja v filmu, ki sta prebrala scenarij in poskrbela, da je ulična govorica kar najbolj verodostojna.
portret avtorja
Cary Fukunaga se rodi leta 1977 v kalifornijskem Oaklandu. Diplomira na Kalifornijski univerzi v Santa Cruzu. Delo režiserja, scenarista in snemalca ga popelje po vsem svetu, od Arktike do Haitija in Zahodne Afrike. Z debitantskim kratkim filmom Victoria para chino (2004) osvoji več kot dvajset mednarodnih nagrad, med drugim tudi študentskega oskarja. Brez imena je njegov celovečerni prvenec.
kritike
»Brez imena se ukvarja s podobno temo kot izvrsten brazilski film Božje mesto iz leta 2002. Nasilna tolpa s svojo hierarhijo in pravili je stroga in neizprosna, a življenje je v teh okvirjih vredno sila malo. Režiser in scenarist filma Cary Fukunaga v svojem prvencu izvrstno portretira razmere v Mehiki, kjer večina revne populacije išče in vidi življenjsko rešitev v pobegu v obljubljene ZDA, kjer bo ‘vse boljše’. Poti do uspeha so različne in sila tvegane, redko srečne in veliko pogosteje tragične, in takšen duh preveva tudi film Brez imena.«
24ur.com
»Montaža je ravno prav dinamična in z učinkovitimi glasbenimi poudarki skladno sledi spretni režiji Caryja Fukunage in slikoviti fotografiji Adriana Goldmana. Še bolj kot vizualna plat pa preseneča dosleden in najbrž prav zato svež razplet zgodbe, ki je enako brezkompromisen in tragičen kot svet, ki ga film prikazuje. V njem je nekaj starogrške usodnosti.«
Matej Juh, Radio Slovenija 1
»Zakaj ljudje iz Mehike in Srednje Amerike tako množično, tako odločno, tako agonično, tako kompulzivno in tako panično bežijo v ZDA? /…/ Poglejte si film Brez imena, pa boste lažje razumeli, zakaj. Države, iz katerih bežijo, povsem očitno stojijo na glavi. Vzemite le Casperja (Edgar Flores), najstnika s skrajnega juga Mehike: če hoče preživeti v Tapachuli, se mora pridružiti brutalni ulični tolpi – ulična tolpa je edina socialna varnost, ki jo lahko dobi, edina izobrazba, ki jo lahko dobi, edina služba, ki jo lahko dobi, edini občutek pripadnosti, ki ga lahko dobi, edina prihodnost, ki je na voljo. Ali pa vzemite Sayro (Paulina Gaitan), najstnico iz honduraške Tegucigalpe, kjer si kljuko podajajo revščina, lakota, korupcija, smeti, nasilje, državljanske vojne, hurikani in poplave, ki za sanje o prihodnosti ne pustijo kaj dosti. Zdi se, kot da živita v istem slumu. Toda ko Sayra z očetom krene navzgor, proti ‘obljubljeni deželi’, in ko Casper ugotovi, da bo preživel le tako, če se loči od tolpe, se znajdeta na skupnem tripu, ki pokaže njun preživetveni refleks – gverilski refleks, ki so jima ga izklesali stalni boj, stalna ogroženost, stalna deprivilegiranost in stalna prepuščenost samemu sebi in brez katerega ne bi preživela dolgega, nevarnega, naturalističnega potovanja čez Mehiko, tega utopičnega bega iz preteklosti. /…/ Brez imena je film o vlaku zgodovine, s katerega je grozljiv razgled. ZA«
Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Brez imena je pretresljiv film o ljudeh, ki tvegajo življenje, da bi prečkali južno mejo in prišli v ZDA. Vsebuje tveganje, nasilje, nekaj romance, celo bežne trenutke humorja, predvsem pa se ukvarja z nevarnostjo in čustveno prizadetostjo, ki spremlja to potovanje.«
Roger Ebert, Chicago Sun-Times
»V revščini in obupu, ki prežemata film Brez imena, je veliko čudne lepote. /…/ V zgodbi in načinu njenega pripovedovanja se nahaja grenka in pretresljiva resnica. /…/ Preden je posnel ta film, je Cary Fukunaga dolgo potoval z vlaki, zdaj pa nas vabi, da se mu pridružimo na tem potovanju.«
Betsy Sharkey, Los Angeles Times
»Najvišje poslanstvo filmov je pokazati občinstvu – pokazati vam – svet, na katerega niste nikoli niti pomislili. Pokazati način razmišljanja in način življenja, kakršnega si nikoli niste predstavljali. In vam potem, ko to vidite, vse to pojasniti v preprostem jeziku človeških emocij. Natanko to doseže režiser Cary Fukunaga v svojem prvencu Brez imena.«
Mick LaSalle, San Francisco Chronicle
»Največja moč tega filma tiči v natančnem dokumentiranju krute in izdajalske resničnosti, s kakršno se sooča mladež v revnih soseskah Hondurasa.«
Luis Arce, World Socialist Web Site
»Scenarij za Brez imena bi lahko zlahka dali trem ‘amigom’, ki so znani kot mehiški režiserji Del Toro (Panov labirint), Iñárritu (Pasja ljubezen) in Cuarón (Jaz pa tebi mamo). Vsak izmed teh virtuoznih slavnih avtorjev bi naredil pospeševalca srčnega utripa, ki bi ga kritiki častili, vendar bi se zatikal v stilizirani režiji in nepotrebnih narativnih akrobacijah. V previdnih, varnih rokah v Kaliforniji rojenega in v New Yorku šolanega režiserja Fukunage pa je Brez imena elegantna, srce parajoča fabula, v enaki meri shakespearjanska tragedija, neo-vestern in mafijski film, ampak brez pretenzij teh žanrov. /…/ Čudovita zgodba, povedana v prelepih podobah.«
Dan Zak, The Washington Post